JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 05. november 2017

NA DEBELO PEČ - 2014m, 4.11.2017

Eni so v soboto šibali na Valvazorja, eni so imeli ogledne ture UTVV, jast bi bla na obojem, a, kaj ko je treba tekmovat... in teč. Moje koleno pa zaenkrat še prav nič tega noče... no, sej, jast kot celota tudi ne, hihi. Prav nič se ne spremeni v meni, da bi si zaželela tejkat.:)

Vikend je tako prost pa mi pade na pamet, če bi jast pred zimo in snegom raje še kak dvajurček osvojila. Z mojim strumnim korakcem.
In grem hitro gledat na Hribe.net. Puf. Debela peč? Kaj je to za ena gora? Hitro čitat... mhmhm,... in si izbrat eno varianto.
Prepišem vse ta glavno, kako do izhodišča, na en piltek in že osvajam mojga, če bi blo to kako izvedljivo:))

Osvajanje je uspelo in nekaj po osmi zjutraj kreneva iz Dobravelj proti Pokljuki.
Za vreme je tega dne kazalo na Debeli peči čist lepe sončke. Ma, so bli skriti.:((
Na izhodišče sva prišla. Planina Zajavornik. Točno po cegelcu:). Se splača mal prej kaj prečitat.

Na parkingu je blo glih enih par avtov.
Ruzak, palce in pržgat Stravo (preizkušanje), da bo vse zabeležla in bejžmo v krasen gozd.

Je pa narava pokazala zobe kar enemu koknretnemu delu gozda ...kar groza te prime.

Tudi pot je do Blejske koče, ko zmažemo 3 kilometre, lepa, široka.

Haha, moram  mal črnega humorja... Midva hodva, prideva v enem ovinku do enega manjšega spomenika. Gor piše PADLIM MED 1941-1945.
Hodva,... in blefne moj:" Pazi, kako hodiš! Vidiš, tevi niso pazli in so vsi padli."
Sej,...moj... pač.

Pri koči se nisva nič ustavljala, le vezalke sem si zavezala mal bolj na trdo in sva šla, hitro naprej, da uloviva še tisto sonce, k ga je kazalo v napovedi... :))
No,  te sreče tokrat nisva imela, kajti in prej in pole je blo vsaj tolk razkajeno, da se je kaj vidlo, ma, ko sva bla midva na vrhu, pa živa zima, megla....

Zato, kaj čem počet na vrhu, v taki zimi,... hitro nazaj....
In ko sva prišla do koče, so se vremena seveda obrnila.
No, ma se je že pri spustu vsaj tolk mal razkadilo, da sva vidla naš Triglav in Rjavino pa Cmir...tam čez.

Aja in v snegu za sezono 2017/ 2018 sem že bla:)
Na Blejski koči sva se končno mal okrepčala.
Moram pohvalit, moj je speku tak kakijev štrudl,... da pr mej duš,.. če bi ga nesu na tekmovanje,... zihr zmaga! Al sem bla sam tolk lačna, hihi?

Ko sva prišla nazaj do avta, sva jo mahnila še na planino Zajavornik par 100 metrov naprej, probat srečo, če so kravce še doma... pa ni blo nobenga več.

Strava mi je pokazala 1 uro in 32 min miganja za vzpon in 1 uro 43 miganja za spust. Za gor je zneslo 5,4 km, za dol, k sva šla še na planino, pa 6,4km.
Kar se tiče pa kalorij... kar nejki... več za spust kot za vzpon...
Ej, Strava, z mene je teklo na vzponu, ne na spustu. Na spustu kmal še dihala nisem :))
STRAVA VZPON
STRAVA SPUST

Med vračanjem domov sva končno en bot zavila še do Brezja, kjer še nikdar nisem bila.

Tako. Kar se tiče mojih dvatisočakov, je najbrž za letos to vse.
Po snegu in ledu se mi ne da glih lazit nanje...
No, morda pa pade še Krn, če pride še kak toplotni val, hihi.
FOTO


sreda, 01. november 2017

ZJUTRAJ NA MOJGA, POLE NA TRI STROJE CUNJ IN OPOLDNE NA ČAVEN

Ah, sej ne bi nič napisala, ma, moram,  ko bom na stara leta čitala, če bom slučajno pozabla,... ker sem pa rekla, da tega dne za gvišno ne bom pozabla,...  dejmo zadevšno še napisat. Da bo fiksno:))
Alora, dans me je moj strumnim korakom gnal na moj Školj. On je šel zraven szi bičikleto, jast pa na polhno k nogam:)

No, mal pred vrhom on obrne, ker so na vrhu itak ene smotane skale, da se ne da vozit, in se spusti v Dobravlje, jast pa še do vrha. Kot vsakič, si tudi danes, ko pridem na vrh,  rečem: " Pa sem še en bot zmagala!"
Se obrnem proti Čavnu na pogled, se obrnem proti Krasu na pogled, grem k škrinci, da se podpišem in ups??? Kej je pa tuki zavito?

Primem, pogledam in vidim, da se je moja prjatlca Tina lepo spomnila name in mi zavila v drag darilni:)) papir  eno in edino rožco, k je bla na vrhu. In mi napisala eno posvetilce.
 Sem bla tako vesela, da sem si v hipu eno pesmico spesnila in jo ponavljala do doma, da slučajno kej ne pozabim. Da jo napišem na TF.
Res sem bla vesela.

Nekoč se bom morda razpisala, zakaj mi vse to toliko bolj pomeni.
Hvala, Tinca.

Pridem domov en dva tri... dam prat tri stroje cun, sušit, in tolk sem bla naspidirana, da sva šla še na Čaven.
In vam povem, tik tak sem bla gor.
Kako tudi ne, ko pa imaš za podlago poleg lepih misli še gosto tkano preprogo iz listja..



Zdej sem zapisala... 

Lep dan je za mano... še dosti takih.
KORAK - ČAVEN

torek, 31. oktober 2017

NA SABOTIN PO JUŽNI, 31.10.2017

Na Sabotin po ta strmi gor, to je po južni, sploh ne pomnim, kdaj sem šla zadnjič gor... Za dol jo gremo, ma za gor??? Če nimam niti v Tekaškem dnevniku vpisane te proge, pole vem, da je že vsaj 10 let, kar sem šla gor zadnjič po njej.

Pa bejžva danes. Pa čeprav bomo čez slaba dva tedna spet tam na Trail3V .
Parkirava na parkingu v Solkanu, pogledava proti gor, šare s sabo nobene, razen ojrote, mobitela in gas,...bolj počas:)

Sem se bala da mi ne bo šlo, ker za dol vem, da  vedno kolnem tiste skale s šudrom, ma, mi je kar lepo steklo, ups, shodilo. No, se pa tudi pozna, da sva šla lepo, izletniško...in je vse takoj pol lažje.

Dan je bil res krasen, razgledi do konca in še naprej,... da bi vsaj tako bilo tudi 12. novembra.





Na vrhu se malo vživim, kako zgledajo še zadnji metri teka na Sabotin po jarku pred ciljem, in prav slišim: " Dejmo, Čuferca, še malu, še malu..."

In že sem zmagala:))

Brda se je danes zares lepo videlo.


In tudi Matajur, desno od moje rame, je bil čist na dlani:
         Ne mene v obraz,  od brade navzdol glejte----:)) reklama za SILUX, tudi glavni sponzor našega najhitrejšega maratonca Roka Puharja.

Eno malček se posončiva, popijeva, eno malček popapcava in greva dol po italijanski.

Ta mesec je bil kar ploden, kar se kilometrov tiče. Sem bila 31 krat na mojem Školju, pa še 10 krat nekje drugje, tako, da znese za oktober 390 kilometrov. Saj, kilometri so, sem pa hitrost v predalu pozabla :((..... :))

Še sreča, da obstaja rek Počasi se daleč pride....
STRAVA GPS

nedelja, 01. oktober 2017

KDAJ PA TUDI NE GRE :(((

Kam?
Na Hleviše ne, imamo dovolj opravljenih tekov za ligo PGT.
Na Nanos?

 Bem, bejžmo, ma  vsaj po uni, ta strmi pri vetrnici, en bot gor. 
Ker po tisti še nisem šla nikoli. Pred par leti so imeli PGT-jevci celo eno nočno tekmo tam... 
Na začetku mi še kar gre....In pole se loti kalvarija.... Ma, sem trpela ko pes... Nikamor.... Ni in ni šlo... Za hvala lepa je še burja pihala ko munjena... In palce so mi šle na jetra, da bi jih najraje kar nekam zafasala...
V glavnem muke ježeve. Po eni uri in deset minut se privlečem na vrh. Grem gledat Sporttracker, če sem nardila vsaj kej kilometrov, da se mal potolažim... DVA???? Ma, ne sam dva???? 
Ojej, pozabi, mati, čimprej na ta slab vzpon...

Greva v kočo, popijeva en čajčk, eno pivičko...in se dogovoriva, da grem jast sama k Abramu, on pa na prosti pad nazaj na Razdrto po avto in pride pome k Abramu. Okej.
Se odpravim,....in že takoj za prvim ovinkom srečam Halec Andreja in Andrejo ( sem pozabla priimek), k sta pa hodila za uni projekt od Amfibije : SPP v enem dnevu. 
In smo šli skupaj do Abrama.  Skoraj 7 km. In je blo čist obratno, ko prva dva km.... Čikule, čakule,... čikule. čakule.... ni blo konca. 
Smo prej k Abramu prišli. Na, in se je štorija obrnila... Čist super fajn je blo... Tik tak sedem kilometrčkov... 

Pri Abramu sva se martinčkala in futrala... ko pride za taisti projekt SPP mimo še naš Mirko szi biciklom iz Predmeje . 
Spet čikule in čakule... 
in je bla skor tema, k smo prišli domov. 


ponedeljek, 04. september 2017

24. TEK IVANA ANDERLETA NA ČRNO PRST, 2.9.2017

Če bi vremenarji za kakšen drugi tek napovedovali tako slabo vreme, kot so ga za to soboto, .... bi blo na štartu glih en par ta najbolj gajstnih.

Ma, ker se je šlo pa za kultni tek- tek na Črno prst,... ma, pole pa, kot bi reku Tonek, lahko tudi prekle padajo, tega teka se je treba udeležit.
Ma, ko smo prišli v Podbrdo, je blo vreme prav super. Glih za laufat.
Če je kdo pozabu fruštkat doma,..ni problema, na prijavnem mestu te je čakal rogljič in pa kava po želji.

Prijava je bila na dan teka malo povišana, na 15 evrov. Midva se nisva nič predprijavljala, ker ...??? Bwo. Nikjer nisem nič čitala o predprijavah. Samo to sva vedela, da je treba ta dan v Podbrdo. No, nič hudga.

Po neuspešnem prilizovanju, če mi ktera na prijavah zaupa, kaj bo za nagrado,  ( da bi se pole prijavila zaradi nagrade, seveda :)) ) sem se, kot da bi vedela, da ta nagrada ne bo zame, odločla, da pa grem na vrh samo peške, brez netekmovalnega tekmovanja, hihi.

In sem šla. Enih 10 čez osmo. Na izi.
Pet minut pred štartom sem šla mimo vejkarce... in  že je  mal rosilo.


Kot da sem tekačica, popijem en glaž cedevite in že grizem dalje v strmino. V meglo. Foto Stane me je komajda opazil. Še sreča, da imam mal več na sebi, hihi.

Glih grem mimo Staneta, že priteče mimo Jošt.

Ker sem imela najprej namen iti do vrha,... seveda na sadno kupo, sem šla še par 100 metrov naprej. No, sej ne vem, če je blo par sto metrov,... sej veste, če je strmina, se vleče vsak meter, kot jara kača,...in 100 metrov kar traja in traja, pa jih še ni  zmazanih.

No, seveda sem spotoma še navijala, pa slikala in prav zares nisem imela pojma, kje sem,... kajti proti gor ni blo videt nič, vejca nič. Čista megla.
 In še nekaj pršet je začelo. Tako, da sem bila mokra od potu in še od dežja. In stati na mestu, pa čeprav kričati in fotkati vmes,.... niso lhke.
Me je začelo zebst ko pesa...., četudi sem si navlekla bundo,  in prav hitro sem spremenila mojo namero, da grem do vrha.

Sem se, ko so zadnji šli mimo,  raje odpravila proti nazaj dol,  ker sem pa vedela, da bojo  fantje okrepčevalnici že dodali nov asortiman... brez katerega ne gre. ( Pst, nikar okol govort tega! Kaj porečejo, kakšni športniki smo to??)

Zahvala, obljuba za snidenje v naslednjem letu in bejžmo počasi dalje.

Res počasi, ker me je v kolejnu zbadalo. Vsi vračajoči z vrha so šli mimo mene. No, ma vsaj padla nisem. Kajti teren pa je bil idealen za to.
 Mhm....Do travnika  nad hišo. Hodim jast lepo za foto Stanetom in klepetam, ko se v ta zadnjih 10 metrih strmine znajdem na riti. Na, mati, zdej si sita.
Z usrano ritjo se potem, tako kot vsako leto, ustavim pri Martinovi teti, ki me seveda postreže. Kot vsako leto! Hvala!

Ker je padal dež,oziroma ni vedel, al bi al ne bi, se je vsa zadeva preselila v gasilski dom.
Kosilo kot vedno - odlično, žganci so šli za med.

Ko sem šla mojmu po nagrado, da končno izvem, kaj je, ....sem se kar mal potolažla, kajti za nagrado so bile kratke hlačke.

No, jast in kratke hlačke??? To ne bi šlo.
Ne privoščim nobenmu, da bi si na mojih nogah ogledoval vse sorte svetovnih zemljevidov. To pa ne! Dobiš gor takega kot hočeš. Lahk dobiš splošnega, geografskega, hidrološkega, topografskega, tudi ekonomskega dobiš na mojih nogicah, če le mal prebrskaš... :))
Zdej čakam na prvo operacijo. Za začetek, je rekel dohtar, se bo lotil ta najbolj velike reke. Čakam. Leto in pol. Do konec septembra 2018. Buh ti ga vedi, kaj vse bo še do takrat???
Ups, sem mal zašla...

No, dejmo počasi zaključit. Na podelitev nisva čakala, ker....
sva šla domov. Proti sončni in vroči Novi Gorici.
Hvala, Graparji!
Čestitke vsem dobitnikom Pušeljca, pa Petru Čufer za vseh 24 vzponov,  pa vsem tekačem, pa meni,...pa....

ALBUM
REZULTATI
GPS DO VEN IZ GOZDA







ponedeljek, 28. avgust 2017

TRODNEVNICA PO KOROŠKIH HRIBIH, 21.- 23.8.2017

Moj možek je dobil dopust. Otroci so zrasli in s tem seveda odpade  sicer obvezen dopust na morju. Pa sem vedno pravla, da naši pa že ne bojo taki.... da bojo šli z mamo in tatom na morje tudi, ko zrastejo.... Japajade...
No, život ide dalje in namesto morja sem si seveda zamišljala, ja, kaj druzga, kot moje lepe hribe. In  to koroškie hribe. Ker še nikoli tam nisem bla. Seveda me najbolj martra K24,..., a ko sem prvi dan iz Uršlje gledala na drugo stran, kam je treba..... ne vem, ne vem, ...če bi jast to zmogla.... mogoče v dveh dneh?  Ma, ne, sej vem, sam odpravt se je treba... pa gre.

V nedeljo je bilo seveda treba poslušat, kaj bojo rekli strici vremenarji in ko je bilo za zihr obelodanjeno, da bo tri dni lepo vreme.... je bilo treba najti na brzino prenočišče. Stric Gugl mi je vrgel ven par možnih destinacij, kjer ne bova od najinega izhodišča glih oddaljena pol dneva vožnje in izbrala sem si Ekološko turistično kmetijo Ravnjak v Selah.
Pokličem in gospa Breda mi takoj ustreže s pozitivnim odgovorom, da ima prost studio. Ker nisva vedela, ali bova spala en bot al dva bota,... sem ji tudi to omenila in brez problema je dala še naslednji dan v R za vsak slučaj.
Na hitro spakiram za se par botov preobleč prešvicane cune in seveda dve brisači in kopalke, kajti tretji dan je bil plan za odmaranje v Topolšici.

In tako jo v ponedeljek kmalu po šesti mahneva proti Slovenj Gradcu. Ker sva bila dokaj zgodna, sva se seveda izognila v LJ gužvi in tudi na delovišču na Uncu je še kar lepo šlo.
Tako, da naju je stric Garmin čez Graško goro pripeljal v pravljično deželo v Sele že kmalu po osmi uri.

Prekrasna kmetija, obdana s travniki in gozdom. Ma, kej naj rečem? Pravljica. Resnična. Tolk je vse zeleno, da so se še moje učke pozelenile...

Spoznanje z gospodarjema in kar hitro v copate in na prvo destinacijo: Uršlja gora.
Lahko bi jo pičila kar direkt izpred hiše, a midva sva hotla mal več km v nogah in sva šla najprej 5 km do Kotelj k Ivarčkemu jezeru. Ne vem, zakaj se gre, ampak tam naj bi bil rekreacijski center ??? Ma, bolj mrtev. Tako lepo je, pa sem imela občutek, da vse propada....

Po nasvetu Miheta Repiča, k je tam že skor doma, sva zagrizla v Železarsko pot, kjer se v  4 km vzdigneš za konkretnega jurčka. Nekaj takega kot naš Čaven vertikal.
Sam, meni osebno se ni pot glih dopadla,...  mi je kar dosti slabša pot kot na Čaven... Ne vem, bi morala najbrž še en bot gor, da dobim bolj gvišen občutek.
Ma, je pa na Uršlji gori res zelo lepo. Prekrasna cerkev, razgledi na vse strani sveta.
                             Tam, na desnem, bom jutri....

Kar nekaj uric sva si privoščila na vrhu, nikamor se nama ni mudilo. Čisti mir. Čisti prestiž.

Proti dol sva si izbrala pot čez Kozarnik.
V studiu se stuširava in naštimava in se prav hitro odpeljeva v Slovenj Gradec. Ja, ker nisva imela zadosti v nogah, hihi,  sva parkirala mal bolj na začetku in si mimogrede še mal ogledala mesto.  Jedla pa sva v indijanski restavraciji, kjer so imeli tudi mehiško hrano in seveda sem si privoščila tortilje szi verduro...hot spice.
Pole v eni kavarni še super tortico in pole pa v slaščičarni še en đelati. ( ma, ne tega nobenmu pravt, kej vse sem zmazala...)

In bejžmo spat, da se zbudimo v dan dva. Ko se odpeljeva proti Črni v Jakobe, da jo mahneva na Peco. Fruštka zaradi obilne večerje seveda nisva nucala.

Na parkingu je bilo kar nekaj avtov, ma, LadoNivo iz prejšnjega stoletja sem seveda morala poškljocat.... In da je prišla do sem gor??? Ja, ja, dobri stari avti...

Pot na Peco- PREKRASNA. Joj, kolk se mi je dopadla. In kolk malin!!!! V življenju še nisem vseh skupaj tolk malin pojedla, kot sem jih na poti do Pece. Marička.... njami....Kar ne morem verjet, da jih je lahko tolk bilo....


Na vrhu glih malo popijeva, jedla sva že, maline, moči še imava, pa bejžva še na Končnikov vrh.

Oh, spet moram nakladat, kolk so bli lepi razgledi... Ma, če so bli pa res, no...


Po kratkem oddihu nazaj na Peco in spust do doma pod Peco in bližnje votline kralja Matjaža.
V domu sva si privoščila odlično joto in bograč.
Malo poležavanja na sončku.

Počasi se je bilo treba vrniti na izhodišče v Jakobe.

Domov grede sva se ustavila v Ravnah na Koroškem, kjer je bilo mesto v polni pripravi na neko prireditev...
   
 Kar lepo urejeno mesto, le preveč obremenjeno z avtomobili... No, saj,  kje pa ni tako....

Pod večer se ustaviva še v Ameriki - v kavbojskem saloonu:))

In že sva v šukici. Ojej, to sem skori pozabla povedat... Že dva meseca pri nas v spalnici niti rjuhe ne rabim za se pogrnit.
 Ma, tuki, ma, tuki pa buh vari, če ne bi kovtra imela. Kolk se je blo fajn mal pogrnit, ker je pozeblo.
Pr nas pa za krepat vročina.... Kar je tumač, je pa tumač...

Od nadvse prijaznih gospodarjev sva se poslovila že večer prej, tako, da zjutraj ob sedmih, ko sva midva že odpeketala proti Štajerski - Šoštanju, nisva nobenga motila.

V Topolšici parkirava in jo najprej pičiva na njihov najvišji hrib Lom.
Sej, gor, ko vidiš, si misliš, da boš takoj tam, ma, je kar konkretna ura potrebna, da prideš do vrha. Sem se najprej čudila oznaki na tabli, da rabiš 1 uro 45minut do vrha.... mhm....

Na koncu pa odmaranje v bazenu in v jacuzzitih ...
Pripada.
S karto sva kupila tudi kosilo. V hotelu. Bilo je samopostrežno. Če boste slišali, da je šla kuhna v stečaj, ne se čudit:))

Fajn je blo. Trije dnevi so minili en dva tri. Hihi.

GPS -URŠLJA GORA
GPS- PECA-KONČNIKOV VRH
GPS-LOME

ALBUM IVARČKO J.-URŠLJA GORA
ALBUM PECA-KONČNIKOV VRH
ALBUM LOME


sobota, 19. avgust 2017

VZPON NA KRVAVEC, 19.8.2017

Danes pa sva se udeležila vzpona na Krvavec. Jast navijaško, moj pa tekmovalno- kolkor pač gre.:))
Ne vem še čist rezultatov, ampak se mi zdi po občutku, da se je na štartu zbralo manj tekmovalcev kot lani? Prav malo se mi je zdelo, da jih je... da sem lani več cajta kričala...
No, eno urco pred štartom jo mahnem jast peške proti plaži... Žihr bi blo res proti plaži.... naglih... al pa mal dol....

Meni so prvi štirje kilometri res kar kruti... Po poti sem spotoma še odmetavala s poti veje, vejčke in vejčkice, bilo jih je za izvažat... Za se spotaknit čist idealno...

No, na moj plac sem prisopihala v urci in pol  in niti pot se  še ni stekel od mene,... , pride nezemeljski Miran mimo. 

Klepeta, s flaško v roki, ( meni npr. bi, če bi jo imela jast v roki, to blo težko vsaj sto kil) steče mimo mene sportski lagano. 
Kar kmalu mu sledijo Timotej, Gašper in ostali.... malo sem se še uglaševala,... ma, ko je zalaufalo, sem kričala tam do zadnjega.
 No, edino Čoka sem pričakala že na plaži. 

Ker še ni bilo dežja, sem sklenila, da en bot pa zmažem tudi jast do vrha in sem se podala takoj za Čokom proti Zvohu. 

Črni oblaki so se že nabirali tam pred mano, ma, mal sem zračunala, da pridem prej jast do vrha, kot oni... 

In res je bilo tako. So pa začele kaplje prav takoj nato...
Ah, ta dež smotan.... Naredim fotko, dve... in greva s Čokom nazaj v dol. Nekaj kaplja, ne ve čist točno, al bi al ne bi... no, ma naju je pustilo več ali manj na miru.

Ko prideva do Plaže, nekaj časa iščem ruzak, ki so ga spravili na varno na oder, Ker ga nisem takoj dobila, sem seveda prej voščila Urši, ki prav danes praznuje pol stoletja! Ojej, kolk staro se to sliši. Ne,  Praznuje 2 krat po 25 ... e, to je že bolš... 



Nazdravimo in mati, zdej pa ruzak najdi,... ker v njem sem pa imela eno mičkeno pozornost za našo slavljenko.  Dobim, ji dam in paf.... začne scat... 
In ščije....
Ma, to ni prav. Res ne. Namesto, da bi se lepo sončili na plaži... dež. Še kopalke sem vzela s sabo,... une ta tigraste, iste kot Simona,... hihi. smo kuple obe v isti trgovini... 
Na, pa propade vse... 

Podelitev je potekala bolj tako, tako... več ali manj smo se že vsi s prevozi zapeljali do kabinske postaje, kjer smo se spustili nazaj v dolino. 

Z rezultati je bilo nejki wrong, so bli zamešani, tako da še zdej ne vem, kolk nas je blo... Ma, bomo zvedli, brez skrbi.

Čestike vsem in vsakemu posebej. Ni lhka. Res ne. Vsaj dokler ne prideš iz šume, je meni hard. Pole pej po cesti, to, je že bolj zame.

torek, 15. avgust 2017

NA DUE ČIME, NAMESTO NA TRE, 13.8.2017

V nedeljo bi moja mama praznovala svoj rojstni dan. Pa sva rekla, da ji greva voščit malo višje, da bova bližje.
Zato sva se odpravila proti Solkanu,  greva še enkrat malo obnovit spomin, ko smo januarja zmazali vse tri vrhove: Škabrijel, Sveto goro in Sabotin.
Le da sva tokrat rekla, da bosta prva dva dovolj. Nenazadnje, v torek je tekma na Široko... se mormo mal šparat, če čmo zmagat...

Dan je bil krasen. Res krasen.
Pot do Škabrijela je dolga glih 4 km in izpod mosta in do vrha sva rabla urco in pet minutk.


 Na stolpu sva se najedla in napila prekrasnih razgledov in že jo mahneva na drugo stran proti Prevali,

Strma pot, bognedaj na http://trail3v.eu/, ki bo novembra, da bo mokra.
Ne bojo lhke...

Na Prevali prečkava cesto in že greva proti Sveti gori. Seveda sva si izbrala pot po rovih. Predvsem zato, da greva spet skozi unga, k prideš na severni strani hriba ven.
Če morda kdo ne ve, pa bi rad probal, v ta rov se gre na X. postaji križevega pota. Glih par metrov bolj levo.

Za svetilke sva ponucala kar mobitel, s tem, da sem  v rovu prav fejst molila, da slučajno ne bi baterija glih kje na sredini krepala... ker bi pa bla še zdej notr...:)

No, ko sva prišla do vode, me noter ni čakala mrzla pjčaka...

Do cerkve na Sveti gori je vsega skupi 8,5 km. 


Razgledi spet in še krasni....

Po opravljenem voščilu mami v cerkvi sva  se za par minut ustavila v točilnici in si privoščila eno pivičko in  pol čokoladice... to je pa tudi vse, kar se tiče kalorij med potjo. 

Kelner je rekel, da se naj kar naužijemo razgledov, kajti tako čisto in daleč se vidi morda dva ali trikrat v celem letu. 
Pa sva se...

Še spust do Solkana, en škljoc za finiš

Krog s tema dvema vrhovoma je dolg 12,5 km ( v rovu gps ne dejla), z enim jurčkom višincev.  
Lušten, a tudi naporen. 
No, sej, če je mal naporno, je pole še bolj luštno,... ko zmagaš.