In pole se zgodi nejki druzga... Končno je zapihala naša burja. Kar pomeni, da bo treba prat...tudi tisto, kar sicer ne pride v poštev glih vsak dan. Sušilni sem poslala na dopust, da si mal oddahne, revež, saj smo imeli zdej pa res kar iz dneva v dan samo sranje od vremena. In je revež delal brez dneva prestanka. Jast res ne vem, ma tevih cunj...za izvoz. Ko smo bili v šestih, sem imela okoli 550 strojev na leto, zdej smo trije,...jih imam še vedno skor 400....Ma, halo? In men se zdi, da sem skuzi glih oblečena, in v enih in istih štracah, dijobuh.
In tako sem v soboto do 10.ure zjutraj že dala skozi tri stroje... En stroj čez cel balkon, en stroj na eno sušilo, en stroj na štrik pred hišo...to je bilo ko na tržnici na dan četrtka, ko prodajajo štrace.:))
No, zdej bo burja lepo posušila, ta čas pa midva lahko mahneva na Čaven. Iz kjere strani pa? Ale, pejva iz Kamenj, čez Malo goro. Na tej strani tudi zihr ni kakega snega ali leda.
Ker je pri nas v Dobravljah pihalo ko munjeno, sem se uštimala, kot da grem na skrajni sever. Da me ne bo slučajno zeblo. Zapeljeva se do Kamenj.
In štartava prav pri tabli, kjer nam oznaka pove, da bova rabla do Čavna 2,5 urce.
Bem, še Sporttrackerja vžgem, da bo izmeril, kar bo..in bejžva. Ma, čakte, kje je pa burja, mraz? Niti sapice ni bilo, nič. Popolna tišina čez vso pot do Male gore.
Začela sva čist počasi, Če grem 3km na uro, se mi zdi, da sem na mestu. Ma, molčim. Ker moj točno ve, da mi to stopicanje živce para, gre zanalašč še bolj počasi. Okej. Pej pejdi... Molčim in sledim.
Šla sva po ta stari tekmovalni. Klanček stalen, a ni hudga. V popolni tišini. Molčim in hodim. Mi večkrat prav paše, ta tišina. :)
Prečkava požarno in moj mi reče:"No, zdej pa se začne, ta luštno." In da v drugo. Al v tretjo, al v četrto.... in jast lepo piham za njim in molčim. Tik pred Malo goro prehitiva tri pohodnike. Ker na Mali gori ni bilo nikogar in če mi že laufa vejkarca na ST, se nisva nič ustavljala, zato greva hitro naprej. Še zadnji strm klanček do glavne poti, ki vodi proti Kuclju in gas do Čavna v peti, ne - v šesti:)
O, kolk super.
Ponavadi nucam do mojga srčnega eno urco. Zdej sva pa do Čavna, s kilometrom višincev rabla urco in pol. Z multi počasnim začetkom? What a feeling,... bi pojala una ....
Ja, sem prav čutla, da mi gre.
Greva v kočo, Zdravko naju, kot vsakič, lepo sprejme in postreže, Meni joto, mojmu pa kračko s super krompirjem in zelenjavco.
Še mal pokletevava in se uštimava za odhod nazaj v dol.
Ravno, ko sva plačevala, kličejo eni Zdravkota in ga sprašujejo po vremenu. In reče, da je zunaj - 4 stopinje in da se najbrž štima za sneg... Ma, kako -4? Meni se je zdelo, da je tam okoli 10... bwo?
Pa res ni bilo čutit tistega mraza.
Zdravko, čaw, čaw, se vidmo next time..
Spet vžgem ST, da izmeri kar izmeri. Kar se tiče kalorij, je ta ST kar neki.... ne vem, 300 kalorij, kolkor mi je izmerilo za jurja višine in uro in pol aktive... je pa res kar neki. Sej, če sem doma na kavči, ponucam več???
No, kakorkoli.
Za dol sva rabla dobro urco.
Lepa pot je pot čez Malo goro. Ne zastopim, zakaj pri nas na Primorskem ni več ljudi v hribih, ki so nam lahko dosegljivi, brez kakšnih neposrednih nevarnosti.... ne vem. Zakaj nimamo mi ene Šmarnce, kamor bi se lahko vsak odpravil... Ma, ne sam Šmarnca, bilo kam, na bilokjero drugo goro grem, povsod je vedno folk, ki gre gor... a ko greš na Čaven, Golake, Nanos.... jast ne vem, al nimam te sreče, ma, komajda koga srečam. Tiste redke posameznike, ki so stalni in čisto redke ostale. Bwo.
No, še stavek o današnjem miganju. Zjutraj smo najprej pekli kruh, pole sva šla hitro na mojga srčnega. Pole kosilo.
Tuki se moram mal ustavt. Ne vem, kaj me je včeri pičilo, ampak po ne vem kolko letih sem kupla MESO ZA ŽUPO! Da skuham župco. Korenje, peteršilj je še v vrtu, čebula je še.... torej recmo, da bo fina domača župca!
In da se povrnem v mojo mladost... Včasih, ko je mama kuhala
župco ob nedeljah, sem ji vedno zaukazala, naj mi meso iz juhe čist na tanke nitke razcefra, doda čebulo, lohk tudi dve in vse skupaj okisa v njami solato.
In moj sin? Moj sin mi do iste črke natančno, kot sem včasih jast svoji mami, zaukaže, kako naj okisam meso? Do potankosti isto!!! Ej, Patrik, kaj si kaj v žlahti z mano? :) Ne morš verjet...
Danes je šel moj v popoldansko. Najprej sem se hotla po kosilu vreč na kavč, ma, sem si, hvala bogu, rekla: "Ma, sam kaj naj zdaj na tem kavču buljim v blesav TV?!! Sam zaspala bom, to bo vse. Grem jast raje lepo še en bot na mojga!"
In sem šla.
Grozna si! :)
OdgovoriIzbrišiJa, tole z "našimi" hribi... preveč jih imamo, pa se planinci razgubimo... ubogi Ljubljančani imajo samo Šmarno, ajde, pa še Golovec, Rožnik, Grmado... ma, mi jih pa imamo ogromno!
IN je že prav, tako kot je ... meni gužva ni všeč.