INVENTURA 2018

Ne vem zakaj ta leta tako hitro tečejo...
Se mi zdi, kot da sem par dni nazaj pisala inventuro za 2017, pa jo moram že za 2018...Halo???
Ma, ne sekunde, ko držim plank... se pa vlečejo ko jara kača...in kako rata pole tko hitro leto okoli? :))

No, pa dejmo.

Seveda se moj seštevek vseh vzponov na mojga srčnega najbolj obrestuje. Na vrhu Školja sem stala in se v bukvo podpisala 334 botov.

Tekem se nisem glih kaj preveč uradno udeleževala, sem sicer bla skori na vsaki poleg, a netekmovalno netekmovalno( torej brez prijave).
S prijavo in plačilom štartnine in rezerviranim zadnjim mestom :)) - torej tekmovalno netekmovalno,  sem se udeležila 5 tekem, vse v PGT ligi.
Čisto zares, torej tekmovalno tekmovalno ( da  sem sem pa tja tudi škrge upalila) pa sem se udeležila le treh. In na vseh treh sem bila prvič.
Prvič sem se udeležila Šurkovega teka na Ključ,
 X teka skozi jamo Dimnice in pa
Traila treh vrhov - lumpi varianto.
Vsi trije zelo lepo organizirani.
In na vseh treh sem stala na štengcah. Kategorija 50+, seveda...:))

Za moje gorske dvatisočake sem skoraj že obupala, da se letos ne bo zgodil nobeden...
Vedno je nekaj bilo vmes. Al služba, al tekme, enkrat žile, enkrat koleno, al slabo vreme, pa nevarnost neviht ( teh se še posebej bojim, grrrr) in tako se je zgodil moj prvi dvatisočak letos šele konec avgusta, ko sem prvič stala na Velikem vrhu ( 2088m).

 In ker je pole vreme le reklo: " Bem, mati, bejži še na enga....", sem čez dva dni dosegla še ( tudi prvič v življenju) Vrtačo (2180m).
In čez dva meseca v prekrasnem jesenskem dnevu še Storžič(2132m) in čez teden dni še klasični Krn (2244m).
Torej letos štirje....dva prvič v lajfu.

V rubriko prvič v življenju spada še...
pohod Poživimo mesti -VIVICITTA,
pohod po poteh naših non - PEŠ V TRST,  pohod iz Kamnika na VELIKO PLANINO, pa pohod na Slavnik iz Prešnice in včeraj iz Skadanščine ( pozabla mobi doma na mizi...ni dokazov:)), prvič tudi na Kucelj in Čaven iz Vrtovina ( ta je bil pa čista je...), morda sem še kjerga pozabla...?

Seveda so tu še klasični pohodi na Čaven, Golake, Nanos, Sabotin, Slavnik, pa po celi obali, pa šetnje okoli moje vasi, kjer poti res ne zmanjka.....

In tako se mi seštevek vseh kilometrov mojega pohodništva ustavi pri 4308 km.
Kar je rekord, odkar si vodim Tekaški dnevnik.
Ta je izračunal tudi, da sem za vse skupi ponucala 906 ur in šla v višino za 167,74 km.

Zadosti za letos!

Se vidimo v naslednjem. Srečno vsem!

SOLO PO VIPAVSKIH BRDIH, 29.12.2018

Ne obstajajo samo Goriška Brda, obstajajo tudi Vipavska Brda.

Moj danes dela, ta mali itak vleče dreto, dokler se da, dan prekrasen in jast naj bom doma? Ma, japajade....

Bem, na Čaven ne grem, ker je vse pomrznjeno, mal cvikam zaradi mojega kolena, da me kam ne spelje... ma, grem pa po Vipavskih Brdih en krogec...

Najprej se podam med vinogradi proti Brjam, jo mahnem po Oljčni poti

do Preserij, iz Preserij seveda na Sv. Martina.

Tu se moram pod mus ustavit in najest prekrasnih razgledov... res lepa je ta naša dežela. Če bi mi kdo šenkal hišo tu na Sv. Martinu, se je ne bi prav nič branila...:))

Na Sv. Martinu nekaj pogledujem proti mojmu Školju...ja, al ne???

Bem, pejdi...Po poti seveda z mojo logiko za izgubljanje tudi fejst zabluzim v eno robidovje... alora, se moram vrniti na uradno pot...

Na Školju se pocahnam, 334-ič letos

in se na Vrtovčah ustavim pri dobrih ljudeh, da jih prosim za en glaž vode... ker jast pa ne rabim nič za na pot...kje pa!
(Sej bi se ustavla na žegnih, a kaj, ko so pipe zaprte, k je zima... )

No, ko se napojim, pa jo mahnem še po ta strmi v Žablje in po cesti do doma.
Skupaj je naneslo lepih 22 kilometrčkov.
Kej, mati, se boš ustavla za letos, al kej???
RELIVE POSNETEK

GPS STRAVA

NA LUBNIK, 9.12.2018

Na Bolhi sva dobila nekaj, kar bi nama pašalo v naši dnevni.
 Ma, je treba v Škofjo Loko. Alora, bejžmo.

Covate in majico za en hrib v tistih krajih vrževa v kofano in že naju tojotka (21 let stara- a brezhibna) vozi proti tja.

Po navodilih prodajalca prideva točno pred hišo, se vse zmenimo za nakup, zapeljeva na parking ob Selški Sori in hitro v covate ter na Lubnik.

Že med vožnjo me je nejki v kolenu špikalo, ma, sem mislila, da se bo zadevšna udejlala...pa ni blo nič ... je bla nedelja:)) V nedeljah se ne dela!
In tako je mene z vsakim korakom proti Lubniku vedno bolj bolelo.
Komajda sem prilezla na vrh. Sej bi se obrnila, ma, jast rada trpim:))

Kaj za ena strejla me mene zdej zbada v kolejnu? Jast imam občutk, da sploh ni koleno, ampak da so to žile tam okoli... bom prašala dohtarja čez deset dni, k imam žilologa.

V domu je bila konkretna gužva. Noter vroče za bit gol, zunaj pa ravno tolk mrzlo, da ni bilo glih za sedet na klopci. Tako sva bolj na hitrco spila en čaj in bejžva nazaj.

Ma, kako? To je zdaj vprašanje.... Moj mi da palice, hvala bogu jih je vzel s sabo. In jočem in stopicam. Vsak nepravilen gib mi hoče raztrgat nogo... vlekla sva se preko dve uri dol.

Ko prideva skoraj do grada v Loki, se prikažeta izza ovinka oče in hčerkica, 5-7 let stara.
"Kaj se je zgodilo? A ste padla?"
"Ma, ne, nisem padla, kolejno me je kar začelo zbadat, samo od sebe, nič ga nisem prašala za to:))"

" A mi dovolite, da vam ga z dotikom svojih rok pozdravim? "

"Jej, kar čte, dejte dejlat, sam, da me ni bi več bolejlo..."

In res, možakar me vpraša, kako mi je ime in skupaj s hčerko položita roke na moje koleno in prosita, naj bol izgine...

In???
Sej še sama ne verjamem, ma kolejno me je tisti moment res gejnalo bolet. RES!!!
Pole ga jast seveda takoj vprašam, možakarja, kako je zdaj on to naredil in mi začel razlagat, da ni tega on, ampak J.K. Da je on le njegov poslanec... in razlaga, razlaga.

Bem, srečna se poslovim od njiju in par deset metrov je blo res v redu. No, pole je začelo bolet naprej:)) Kam je šel zdej J.K.? Zakaj me je zapustil? Sej sem fejst človk. Še kar...

V dveh dneh sem koleno rečmo da sanirala z ledenimi obkladki.
GPS SLED

PODELITEV PGT ZA LETO 2018, 2.12.2018

Sej, jast nisem nikjer neč "popisana", da sem član PGT-ja, ma, v bistvu sem pa skori na vseh tekih nejki zraven....:)) Pole sem zraven! Al nisem zraven? :))

In tako je že v navadi, da se za podelitev midva z mojim odločiva speči kruh in še kaj pridati zraven...

Ker bo hmali Miklavž, sva za tekače nakupla kalčke in otrobe. Do sobote popoldne jih nisem niti imela namena prepakirat, ma, pole, ko sva se vrnila iz Štanjelskega teka in so se mi cune prale...kej čem ta cejt počet?
Ajde, prepakiraj, mati...

Da slučajno na podelitvi kruha ne bi zmanjkalo, za ziher spečem v pečici pet komadov belega za zraven že zvečer.

Naslednje jutro sva vstala kmalu po četrti urci...niti petelini se še niso zbudili, k je blo treba zakurit peč...

Zamesit prvo rundo:

dat vzhajat:

pa zamesti drugo rundo:

itd, itd, dokler ni bil kruhek pečen.

V avtu sva bila založena do zadnjega kotička...in bejžva.

Medtem, ko je bil v soboto v Štanjelu res lep dan, je bila nedelja bolj žalostna, kar se vremena tiče, taka, turobna... No, vsaj padalo ni.

Na štartu se je zbralo nekaj čez 60 tekačev. Jast sem bila seveda samo kričačica in škljocarica.

Klavdij, Ivo in Tina so imeli delo s pripravo podelitve za že 19. uspešno sezono gorskih tekov na Primorskem:

spodaj sta Sonja in Klavdija štimali, da bo tek in  vse ostalo okej, Darko je itak "terenski",... timing ekipca je na svojih mestih,  vsak je vedel, kaj ima za delat.

Na povratku s prvega hriba - Ostrega vrha sta bila Simona še povsem skupaj:

no pole je en Simon rekel, da da v drugo...:)).
In tako je zmagal: Simon! :))

Po tekmi se je treba najprej najesti spodaj. Dobra jota s klobaso ali zavitkom, če nisi mesojed. En kozarček, malo klepeta in že se je bilo treba preselit v gornje prostore, v dvorano, kajti začelo se bo.
In se je.

Klavdij po svoji navadi lepo poveže stvar v celoto.
Škoda je le, da se celota scefra... Žalostno in verjamem, da za organizatorje nič kaj vzpodbudno ni, da dobitnikov nagrad, to je vseh tistih, ki so se med letom trudili, da pridejo na stopničke, da prav teh istih ta dan na stopničkah ni?

No, vsaj prvi trije generalno niso manjkali:

Sama letos nisem imela dovolj tekem, da bi bila nagrajena za udeležbo. Pa sem bila vseeno tudi jast nagrajena. Zasluženo! Kot Naj navijačica!
Bom pa še...:))

Na koncu sta skupna zmagovalca Mihaela in Simon še zarezala v odlično torto.

Na hitro smo dvorano "preuredili", da smo se ob dobrem pršutku in kruhu ter seveda odličnih Martinih slaščicah, ki jih speče vsako leto, vsi skupaj še malo poveselili in poklepetali med seboj.

Si zaželeli še novih osebnih uspehov ter novih osebnih zmag v naslednji sezoni.
Ter nazdravili: NA ZDRAVJE !  Pa bo vse!
Srečno in čestitke vsem!

ALBUM

18. POHOD PO VERTOVČEVIH POTEH, 18.11.2018

Letos sva se ga udeležila (šele) drugič.
Na štartu nas je zjutraj pričakala ta prava vipavska burja,

ki pa se je potem med vasmi le malo porazgubila. Ni bilo tako hudo.

Lani se nisem ustavljala skorajda nikjer, na nobeni okrepčevalnici, letos pa na vseh!

Seveda je bil najin tempo hoje hitrejši in med prehitevanjem, kjer se je to sploh dalo, sem bila "primorana" poslušat pohodnike, ki so v večini  klepetali med seboj o - denarju. Soldki tuki, soldki tam, to je drago, to poceni, jast nimam, jast sem šparal, ...in take. Jej, sej bi se tudi jast rada o soldkih menila, ma, mi moj z njim te debate ne dovoli...smrk... si pa zato dobim sem pa tja kako žrtev tudi jast....:))
Denar, denar, sveta vladar.

V Šmarjah sva seveda zavila malo naokrog, še na mojga:

 
Mojmu je vejkarca namerila dobrih 19 kilometrčkov in tudi višincev gor pa dol se tudi kar nabere...okrog 670m vsakih.
Meni je pa nameril gpsies dober km več, ker sem vejkarco ustavila šele v Pigalu...na pici. K sem jo zelo rabla...po vseh dobrotah na poti, res. Sam še pica mi je manjkala...

 Bem, danes hujšam! :))

MOJ GPSies
POLAR GPS od mojga

NA BLEGOŠ, UPS, ŠMARNCO...11.11.2018

Med tednom mi vejkarca pravi, naj vstanem ob 6.20. Zdej, ne vem, kako je z drugimi, ma, med vikendom, ko bi pa človk lohk mal več podremal, se pa kar avtomatsko zbudim tam nekje okoli teve ure. Ma, kej se je dogajalo v nedeljo, bwo, ne me prašat,... jast sem se zbudila ob POL DEVETE!!! Halo? To je že pol dneva...:))

Prej kot jast opravim z mojim protokolom, gre okoli seveda še debela ura...med tem časom brskava z mojim vsak po svojem kompu, kam bi se lahko odpravla na napovedan lep dan na vzhodu, kajti pr nas je bil en sam flck...

Greva na Blegoš? Vreme? Sami sončki.
 Greva iz ene druge strani? Okej... kolk piše na Hribih? 3 ure...okej. In se odpraviva.

"O, samo prevegnemo na Razdrtem, pa bo sonce..."
Ma, sonca ni... bem, bejžmo še mal proti LJ....ni sonca... bem, počakmo, da pridemo do Škofje Loke... ni sončka, vse v oblakih. Celo dežek mal pada nekje.
Stric (teta) Garmin nam pravi, da bova na začetku najinega vzpona šele ob poldne.
"Ma, wače, ne veva, kam greva...sonca ni, luči nimava s sabo,... kej nas bo tema dobila, če greva na Blegoš? "

Ni za riskirat... bejžva nazaj in raje na Šmarnco iz ene druge strani... sej sem vidla eno tablo, k je usmerjala pohodnike tja gor.
In res se v Šk. Loki obrneva in greva v Pirniče.
Še nikoli tam! Vse je en bot prvič. Parkirava. Odprem vrata.
Dm, dm, dm, dm, dm ,dm, dm...
"Ma, kej je tle, wače? Tle niso šli še spat, še zmerom nabiva muzika..."
Se približava po poti proti...Club Seven oz. Lipa.
Ojej, bogi narod, domačini...kej to morajo non stop poslušat?
Še na pol poti proti Šmarnci sem poslušala dm, dm, dm, dm...
Ma, zgleda, da nikogar to ne moti, samo mene... ljudi ogromno. Eni gor, eni dol...
Kužkov ogromno. Po poti niti enga kakca. Vse počedeno za njimi. Ne vem pa, v čem je point, da kakec pobereš v vrečko in vrečko odvržeš ob poti? Vsaj 15 vrečk sem vidla... jast sem pa grajana na tekmi za en lonček, za katerga vem, da ga bo redar pobral za mano... Grrrrr....

No, na Šmarnci sem si privoščla "Tonekove" miške, štiri komade sem jih snedla...

malo sva posedela, celo sonček se je prikazal... ljudi res ogromno, znanih TV obrazov, ni šans, da zgrešiš...
Ko sva šla nazaj, se mi je za hip zazdelo, da vidim Natašo, a okoli nje sama mularija? Najbrž sem falila...

Na pol spusta spet malo "muzike" do avta. In bejžva proti domu.

Midva, če se le da, hodiva tankat na merkatorjevo pumpo... da pike dobiva:)) In se ustaviva v Wajdušni. Natankam. Gledam proti krogu, ki je prav tam, takoj pod mostom, krogu, kjer bo potekala tekma 100 ob Mrzli reki.
"Wače, kej ga greva hitro prehodit? Sej veš, da je bla Šmarnca premalo,..."
"Bejžva!"
Iz parkinga do začetka kroga, par 100m,  hodiva, seveda sem vžgala Trackerja, da preverim, če je res 5km:))  In ko prideva na začetek kroga, se JAST spravim v TEK!!!!

Ah, bom enga pretekla...
Ah, bom pa še druzga....
Ah, klinc, se v tretjem sprašujem, ma, sam kdo si je izmislil tek?
In sem že v četrtem. Ojej, zdej so tuki ljudje, pa ja ne boš začela hodit pred njimi? Groza!!! Bem, tečem....
Ja, v petem si pa že tumbam, če sem štiri prežvela, bom pa ja še petega???
In sem ga. Ma, komaj da.:)) Zagotovo mojih prvih 5 km teka v enem šusu letos!
No, danes me za nagrado koleno boli. Kako me ne bo...
PROGA GPS
GPS ŠMARNCA

TRAIL TREH VRHOV, 4.11.2018

Z mojim sva se prav na hitrco odločila, da se še v "zakonskem roku" :)) vpiševa na tre čime. Ja, ma na kjero čem it jast? Ta dolgo? Sej bi, ma, ne, ne... bo ena čima zadosti. Škabrijel. S te strani, čez Ravnico, še nisem šla nikoli, zato sem si pot v glavi narisala nekaj v smislu te, ki jo poznam.
Torej, če sem se prijavila na tekmo, bom tekmovala. Zares.:))

V noči na nedeljo je blo neki hudo narobe, kajti vso noč so se električarji martrali vzpostavit štrom, ki pa ga do sedmih, ko sva midva že šla na pot, še ni bilo...Seveda sem vstala, zato, da se posvetim svojemu protokolu, že ob petih, a tokrat je šel protokol po gobe. Niti kavice, niti tople vode, niti v miru, kamor gre cesar peš... Ojej, ni prav....

V Solkan sva prišla dovolj zgodaj, da sva se izognila kasnejši gneči pri prijavah. Pozdravi z znanimi, zabava z Viktorjem,

kjer nikoli ne zmanjka repertoarja za smeh...in že bo treba počasi na ogrevanje.

Glih en bot sem se zapodila po cesti navzgor, da sem se malček vžgala in že sem klela, kdo, pr oštji, si je izmislil tek... Sej hodit je tudi čist lepo... Ja, mati, ma, dans bo treba mal tudi potečt... vsaj skozi Solkan, mimo gledalcev, se boš morala pomartrat...Uffff....

Na štartu nas je bilo preko 300,  jast sem se namenoma dala sicer čisto ob strani, a bolj spredaj.( Hihi, če bom zmagala, mi pripada prvi boks.) Da ne že v začetku vidim, če sem na repu....me bojo že prehiteli zgoraj, na cesti...

Ker je bilo na tekmi zares ogromno Italijanov, se mi zdi, da celo več, kot nas Slovencev, je  v štartnem boksu brenčalo z vseh strani... Pr mejduš, da ne gejnajo ropotat niti za sekundo... ma, sam, kej imajo tolk za se menit??? Tako se je, brez da bi sploh kaj slišala, štart kar naenkrat zgodil...
Zakadimo se po poti ob deroči Soči, kot da gremo le na 100 metrov in že je bilo treba pazit, da ne zdrsne... bi bla hitro noter, namesto gumenjaka, hihi.

Skozi Solkan in na stezo, kjer se je, kamor sem lani snemala in navijala, že zaglastilo, kajti mimo vrat je bilo prostora le za enega, morda dva...

No, potem v hrib maširam, maširam, moj gre mimo mene šele na kakem drugem, morda že tretjem kilometru in do Škabrijela sem ga imela cel cajt "na očeh". Pot do Ravnice je bila tudi kar tekaška, nejki sem se martrala v tem stilu... Se mi je pa vleklo... ko slišim v daljavi zvonove, hitro zračunam, da je najbrž 15 do,...torej sem na poti že tričetrt ure, alora bo Škabrijel kmalu... Mhm...
Na Ravnici se mi zgodi incident z Italijanko... Na okrepčevalnici si vzamem kozarec vode, košček frutabele in se zakadim dalje... Ob poti vidim po tleh kozarce, ne bi bil moj edini,. malo popijem, ostalo si zlijem za vrat in kozarec odvržem. Ne v globel, ali kam na nedostopno, ampak ob pot. Ne vem, se globoko opravičujem, če bi morala sama kozarec vreč v smeti,... ampak če je tam človek, ki skrbi za pijačo, predvidevam, da je zadolžen tudi za to, da pobere kozarce, ki se jih odvrže? Ne vem, me je vso noč peklo...
No, in ko jast odvržem tisti glaž, me Italijanka blokira, in ukaže, naj kozarec poberem... Jast ji hitim pravit, da saj bo možakar pobral, ona meni pa svoje...naj ga poberem in nesem s sabo.
Ej, ženska, ma,  jast sem na poti, ki združuje... kej zdej se bomo udarle, al kej??? Poberem kozarec, ga držim par sekund v roki, nakar me ona še naprej šola in šola,  in na koncu reče, naj pa kozarec njej dam, ga bo ona nosila s sabo... Bem, ženska, če prav hočeš, ga pa nesi..in jast ji ga lepo dam. Ola, in zdej sem jast v skupinci Italijanov, ki so bili za mano, glavni predmet obravnave... Marička, ma, kako naj vam zdej jast uidem? Začeli so se jarki, skale, težki vzponi... kako naj vam uidem?
Ne rata,... bolj kot grizem, bolj jih slišim,... seveda mi ni bilo vseeno, najbrž res nisem prav nardila, ma...sem se tolažla s tem, da po mojem bi zihr možakar kozarec pobral za mano,  konec koncev ni bil moj edini...

"Še malo, Luka, bo kmalu konc", slišim pred sabo. Agha, to bosta pa  najbrž  Tomaž in Luka...od moje prjatlce Mojce mož in sine.
O, sam, da bo kmalu konc, da se potem spustim v dir, da unim uidem... in grizem, grizem, med okopi...
"Zdej bo, Luka, sam še malo..."
Agha, zdej bo, če pravi tata sinu...
In ni.... in še ni... Prideta do klopce, Luka se usede. "Greva, Luka, je gužva ... sej je sam še malo...." še naprej tata bodri sina.
Agha, zdej bo pa najbrž res... In ni in ni, tega vrha...
Pa se pot malo poleže, si mislim, zdej bo pa najbrž res... in ni in ni....
" Dej, Luka, zdej bo,...zdej pa res sam še malo"...
Mati, tata Tomaž daje spodbudo svojemu sinu....

O, tata Tomaž, zdej ti pa jast ne verjamem več, hehe.
In res še kar ni blo, tega vrha...  do vrha:))

Sledi spust, na začetku lušten, ni hudga... mi gre, lepo, po moje. Luka in Tomaž zbezljata mimo mene, a tudi sama prehitim nekaj bejb...
Potem se zalimam na dve in grem kar nekaj časa za njima. Če bi ju prehitela, vem, da se bi mi takoj maščevalo, s kakšnim zdrsom...
No, malo pred Prevalo pa le zbezljam mimo... na okrepčevalnici malo kokakole...kam zdaj? Levo... aja, zdej komi sledi kaskaderski spust, se spomnim na lansko leto, ko sem bila tam v vlogi kričačice in škljocarice...
Proga niti ni bila ne vem kako spolzka. vsaj meni ni zelo drselo. In sem tekala. Nisem šla glih po polžje... :)) Sej, na takem terenu, se mi zdi, da je bolje, če tekaš, kot pa če greš ne vem kako previdno, copat bolj zagrabi, ker mora hitro delat:))

In jast lepo pičim, nakar slišim za sabo: " Greeemooo, Tina!"
Oštja, ma, kej slišim Pavlota Šorlita? Ma, kej je zamudu štart? Ma, mati, on je pršu že z druge čime... s Svete Gore.
"Ojej, jej, Pavlo, ma, kej tolk hitiš, bejži belj počasi... ",se mal pohecam...In že ga ni bilo več....

O, na koncu vratolomnega spusta tik preden prideš na cesto, še zadnji skok v "globel" in šivš, hvala bogu, nisem pogrnila... zdej pa sam še mimo Žogice in v cilj. Teči, mati!!!! TEČI!!!! In sem.

Ko sem prišla v cilj, sem pa le pričakovala kakega fotografa in malo spodbude z napovedjo, kdo prihaja. A, ni bilo nič. Šmrk, šmrk.. Bem, moj cajt: 2:00:50.
Te fotke so narjene naknadno...me je Tomaž prtisnil:)

O, malo se okrepčat, popit domače pivo, pod tuš in seveda delat konkurenco Italijanom,... s klepetanjem... :))

Počasi bo pa že moj pršel... Lani je imel cajt 4:25, tam nekje bo najbrž letos.... In grem v ciljni boks, da ga pričakam, poškljocam... in ga ni. 4:45... zdej bo, najbrž......ni...

4:53.  Pritečeta Tina in Slavka, ki je na Sv. Gori presenetila Tino, da je šla z njo do konca...

Bravo, punce... ma, kej ste kej vidle mojga?
Ja.
Tina je bila skoraj vso pot z njim... in na Sv. Gori se je še Slavka pridružila. " Krči. Ni hotel nadaljevat. Za sto je hotel odstopit, da ne gre na Sabotin, ker ne more. A sva ga midve pognale naprej. Moraš! Kriza, krči,... bojo mimo. Pejdi, Damijan, gremo skupi. Počasi. " In so šli. Do vrha. Slavka ga je stalno oskrbovala s "priboljški", da je lahko šel dalje.

Ko so prišli na vrh Sabotina, sta ga pa le zapustili, saj sta vedeli, da na vrhu pa že ne bo ostal. Da pride dol za ziher. :)

In res, po petih urah in 11 minutah tudi moj priteče skozi cilj.

TINA ŠORLI in SLAVKA DROBNIČ...ups, da ne bo zamere, še obrnem, SLAVKA DROBNIČ in TINA ŠORLI: Moj ne najde besed zahvale, da sta mu tako nesebično pomagali, ga bodrili in šli z njim do vrha Sabotina. Pravi, da je bil to njegov najtežji tek v življenju in cilj je zagledal samo in le zaradi vaju obeh! Beseda HVALA je premala.

No, med čakanjem na mojga sem seveda že izvedela za rezultate.
Ja, kaj naj rečem... vesela, ponosna sama nase in na vse.. sem stopila na tretjo stopničko v svoji kategoriji. Saj vem, da je moja brzina bolj tako, in da so bile ta hude bejbe iz moje kategorije na ta dolgi..in vem, da me zdaj že ex Šarf ne bi povabil za noben dnar v reprezentanco:)) , ma jast sem šla spat srečna in ponosna, da sem zmagala!

Za konec naj seveda čestitam najhitrejšim za čase, ki jih še vejkarca komida izmeri:))

In seveda čestitke čisto vsem, ki smo se podali po poti spomina in opomina, ki je pred natanko sto leti terjala milijone nepotrebnih žrtev.
Naj jarki, kaverne, rovi, ostanejo samo Poti, ki združujejo!

REZULTATI
FOTO

KRN-KRN, 20.10.2018

Kdor je šel danes na Krn v tem prekrasnem jesenskem dnevu, je prišel domov z raztrganimi gatami. Jast z dvoje raztrganih gat. :)) Tolk so bli lepi razgledi, da so  res gate trgali.
Jutri grem kupit nove. Je blo vredno.:))

Sem šla gor z neko novo aplikacijo, ki pa je seveda še ne znam prenest na komp.
No, v glavnem, dolžina 4,9km, 1250 metrčkov v luft, cajt 1h45min. To je blo za gor.
Za doooool pa.... ne vem, no, ma se mi zdi da enih 50 km in zihr več cajta kot za gor. Ni konca, ni konca.... ma, ker je bil lep dan, tudi če ne...:)
Fotke : ALBUM
Aha, sem se že naučila: GPS