torek, 31. oktober 2017

NA SABOTIN PO JUŽNI, 31.10.2017

Na Sabotin po ta strmi gor, to je po južni, sploh ne pomnim, kdaj sem šla zadnjič gor... Za dol jo gremo, ma za gor??? Če nimam niti v Tekaškem dnevniku vpisane te proge, pole vem, da je že vsaj 10 let, kar sem šla gor zadnjič po njej.

Pa bejžva danes. Pa čeprav bomo čez slaba dva tedna spet tam na Trail3V .
Parkirava na parkingu v Solkanu, pogledava proti gor, šare s sabo nobene, razen ojrote, mobitela in gas,...bolj počas:)

Sem se bala da mi ne bo šlo, ker za dol vem, da  vedno kolnem tiste skale s šudrom, ma, mi je kar lepo steklo, ups, shodilo. No, se pa tudi pozna, da sva šla lepo, izletniško...in je vse takoj pol lažje.

Dan je bil res krasen, razgledi do konca in še naprej,... da bi vsaj tako bilo tudi 12. novembra.





Na vrhu se malo vživim, kako zgledajo še zadnji metri teka na Sabotin po jarku pred ciljem, in prav slišim: " Dejmo, Čuferca, še malu, še malu..."

In že sem zmagala:))

Brda se je danes zares lepo videlo.


In tudi Matajur, desno od moje rame, je bil čist na dlani:
         Ne mene v obraz,  od brade navzdol glejte----:)) reklama za SILUX, tudi glavni sponzor našega najhitrejšega maratonca Roka Puharja.

Eno malček se posončiva, popijeva, eno malček popapcava in greva dol po italijanski.

Ta mesec je bil kar ploden, kar se kilometrov tiče. Sem bila 31 krat na mojem Školju, pa še 10 krat nekje drugje, tako, da znese za oktober 390 kilometrov. Saj, kilometri so, sem pa hitrost v predalu pozabla :((..... :))

Še sreča, da obstaja rek Počasi se daleč pride....
STRAVA GPS

nedelja, 1. oktober 2017

KDAJ PA TUDI NE GRE :(((

Kam?
Na Hleviše ne, imamo dovolj opravljenih tekov za ligo PGT.
Na Nanos?

 Bem, bejžmo, ma  vsaj po uni, ta strmi pri vetrnici, en bot gor. 
Ker po tisti še nisem šla nikoli. Pred par leti so imeli PGT-jevci celo eno nočno tekmo tam... 
Na začetku mi še kar gre....In pole se loti kalvarija.... Ma, sem trpela ko pes... Nikamor.... Ni in ni šlo... Za hvala lepa je še burja pihala ko munjena... In palce so mi šle na jetra, da bi jih najraje kar nekam zafasala...
V glavnem muke ježeve. Po eni uri in deset minut se privlečem na vrh. Grem gledat Sporttracker, če sem nardila vsaj kej kilometrov, da se mal potolažim... DVA???? Ma, ne sam dva???? 
Ojej, pozabi, mati, čimprej na ta slab vzpon...

Greva v kočo, popijeva en čajčk, eno pivičko...in se dogovoriva, da grem jast sama k Abramu, on pa na prosti pad nazaj na Razdrto po avto in pride pome k Abramu. Okej.
Se odpravim,....in že takoj za prvim ovinkom srečam Halec Andreja in Andrejo ( sem pozabla priimek), k sta pa hodila za uni projekt od Amfibije : SPP v enem dnevu. 
In smo šli skupaj do Abrama.  Skoraj 7 km. In je blo čist obratno, ko prva dva km.... Čikule, čakule,... čikule. čakule.... ni blo konca. 
Smo prej k Abramu prišli. Na, in se je štorija obrnila... Čist super fajn je blo... Tik tak sedem kilometrčkov... 

Pri Abramu sva se martinčkala in futrala... ko pride za taisti projekt SPP mimo še naš Mirko szi biciklom iz Predmeje . 
Spet čikule in čakule... 
in je bla skor tema, k smo prišli domov.