No, život ide dalje in namesto morja sem si seveda zamišljala, ja, kaj druzga, kot moje lepe hribe. In to koroškie hribe. Ker še nikoli tam nisem bla. Seveda me najbolj martra K24,..., a ko sem prvi dan iz Uršlje gledala na drugo stran, kam je treba..... ne vem, ne vem, ...če bi jast to zmogla.... mogoče v dveh dneh? Ma, ne, sej vem, sam odpravt se je treba... pa gre.
V nedeljo je bilo seveda treba poslušat, kaj bojo rekli strici vremenarji in ko je bilo za zihr obelodanjeno, da bo tri dni lepo vreme.... je bilo treba najti na brzino prenočišče. Stric Gugl mi je vrgel ven par možnih destinacij, kjer ne bova od najinega izhodišča glih oddaljena pol dneva vožnje in izbrala sem si Ekološko turistično kmetijo Ravnjak v Selah.
Pokličem in gospa Breda mi takoj ustreže s pozitivnim odgovorom, da ima prost studio. Ker nisva vedela, ali bova spala en bot al dva bota,... sem ji tudi to omenila in brez problema je dala še naslednji dan v R za vsak slučaj.
Na hitro spakiram za se par botov preobleč prešvicane cune in seveda dve brisači in kopalke, kajti tretji dan je bil plan za odmaranje v Topolšici.
In tako jo v ponedeljek kmalu po šesti mahneva proti Slovenj Gradcu. Ker sva bila dokaj zgodna, sva se seveda izognila v LJ gužvi in tudi na delovišču na Uncu je še kar lepo šlo.
Tako, da naju je stric Garmin čez Graško goro pripeljal v pravljično deželo v Sele že kmalu po osmi uri.
Prekrasna kmetija, obdana s travniki in gozdom. Ma, kej naj rečem? Pravljica. Resnična. Tolk je vse zeleno, da so se še moje učke pozelenile...
Spoznanje z gospodarjema in kar hitro v copate in na prvo destinacijo: Uršlja gora.
Lahko bi jo pičila kar direkt izpred hiše, a midva sva hotla mal več km v nogah in sva šla najprej 5 km do Kotelj k Ivarčkemu jezeru. Ne vem, zakaj se gre, ampak tam naj bi bil rekreacijski center ??? Ma, bolj mrtev. Tako lepo je, pa sem imela občutek, da vse propada....
Po nasvetu Miheta Repiča, k je tam že skor doma, sva zagrizla v Železarsko pot, kjer se v 4 km vzdigneš za konkretnega jurčka. Nekaj takega kot naš Čaven vertikal.
Sam, meni osebno se ni pot glih dopadla,... mi je kar dosti slabša pot kot na Čaven... Ne vem, bi morala najbrž še en bot gor, da dobim bolj gvišen občutek.
Ma, je pa na Uršlji gori res zelo lepo. Prekrasna cerkev, razgledi na vse strani sveta.
Kar nekaj uric sva si privoščila na vrhu, nikamor se nama ni mudilo. Čisti mir. Čisti prestiž.
Proti dol sva si izbrala pot čez Kozarnik.
V studiu se stuširava in naštimava in se prav hitro odpeljeva v Slovenj Gradec. Ja, ker nisva imela zadosti v nogah, hihi, sva parkirala mal bolj na začetku in si mimogrede še mal ogledala mesto. Jedla pa sva v indijanski restavraciji, kjer so imeli tudi mehiško hrano in seveda sem si privoščila tortilje szi verduro...hot spice.
Pole v eni kavarni še super tortico in pole pa v slaščičarni še en đelati. ( ma, ne tega nobenmu pravt, kej vse sem zmazala...)
In bejžmo spat, da se zbudimo v dan dva. Ko se odpeljeva proti Črni v Jakobe, da jo mahneva na Peco. Fruštka zaradi obilne večerje seveda nisva nucala.
Na parkingu je bilo kar nekaj avtov, ma, LadoNivo iz prejšnjega stoletja sem seveda morala poškljocat.... In da je prišla do sem gor??? Ja, ja, dobri stari avti...
Pot na Peco- PREKRASNA. Joj, kolk se mi je dopadla. In kolk malin!!!! V življenju še nisem vseh skupaj tolk malin pojedla, kot sem jih na poti do Pece. Marička.... njami....Kar ne morem verjet, da jih je lahko tolk bilo....
Na vrhu glih malo popijeva, jedla sva že, maline, moči še imava, pa bejžva še na Končnikov vrh.
Oh, spet moram nakladat, kolk so bli lepi razgledi... Ma, če so bli pa res, no...
Po kratkem oddihu nazaj na Peco in spust do doma pod Peco in bližnje votline kralja Matjaža.
V domu sva si privoščila odlično joto in bograč.
Malo poležavanja na sončku.
Počasi se je bilo treba vrniti na izhodišče v Jakobe.
Domov grede sva se ustavila v Ravnah na Koroškem, kjer je bilo mesto v polni pripravi na neko prireditev...
Pod večer se ustaviva še v Ameriki - v kavbojskem saloonu:))
In že sva v šukici. Ojej, to sem skori pozabla povedat... Že dva meseca pri nas v spalnici niti rjuhe ne rabim za se pogrnit.
Ma, tuki, ma, tuki pa buh vari, če ne bi kovtra imela. Kolk se je blo fajn mal pogrnit, ker je pozeblo.
Pr nas pa za krepat vročina.... Kar je tumač, je pa tumač...
Od nadvse prijaznih gospodarjev sva se poslovila že večer prej, tako, da zjutraj ob sedmih, ko sva midva že odpeketala proti Štajerski - Šoštanju, nisva nobenga motila.
V Topolšici parkirava in jo najprej pičiva na njihov najvišji hrib Lom.
Sej, gor, ko vidiš, si misliš, da boš takoj tam, ma, je kar konkretna ura potrebna, da prideš do vrha. Sem se najprej čudila oznaki na tabli, da rabiš 1 uro 45minut do vrha.... mhm....
Na koncu pa odmaranje v bazenu in v jacuzzitih ...
Pripada.
S karto sva kupila tudi kosilo. V hotelu. Bilo je samopostrežno. Če boste slišali, da je šla kuhna v stečaj, ne se čudit:))
Fajn je blo. Trije dnevi so minili en dva tri. Hihi.
GPS -URŠLJA GORA
GPS- PECA-KONČNIKOV VRH
GPS-LOME
ALBUM IVARČKO J.-URŠLJA GORA
ALBUM PECA-KONČNIKOV VRH
ALBUM LOME
