Tokratno poročilo bo trojček. Da mi ne zmanjka listov v blogu, hihi.
V petek sem nekaj pred šesto oddirjala v Vipavo, kjer se je odvijal dvoboj med našim prezidentom Pahorjem in poveljnico VC Natašo Zorman, ki je, bo branju člankov sodeč, dala vedeti Borutu, da je SV bolje fizično pripravljena kot on in sprejela njegovo ponudbo za stavo, da se pomerita v teku na 10 km na našem prenovljenem stadionu v Vipavi, ne glede na razmere tistega dne.
Ko sem prišla, sta ravno štartala. Seveda sem se malček držala nazaj glede mojega kričanja,....bi lohk kdo mislil, da se dogaja kaj drugega,...no, ma, malo sem pa le zakričala.
NAVIJANJE
Pahor je cel cajt na izi lepo tekel za njo in po mojih "skromnih tekaških izkušnjah" je bilo že od vsega začetka videti, da žena nima šans. ( Ja, pa bejž ti tečt, če si upaš, slišim zdej od vsepovsod...hihi)
Bilo je vroče, no, sonce se je sem pa tja le skrivalo za oblake.
Po dobrih 40 minutah je tekmica "omagala" in fajta je bilo konec.
In ko se jast iz tribune želim počasi odpravit proti domu, stopim eno štengo nižje in paf..... spet mi klecne v kolenu in glih tam se sesedem. Ma, nje mi rečt... glih sem ga mal spravla k sebi, pa spet.
Noč sem več al manj prebedela v peklenski bolečini in zjutraj nisem vedela, ali bom sploh lahko vstala in se prevalila do kuhinje.
Groza, kaj so to bolečine.
Koleno fejst namažem, zavijem s kolenčnikom.
Že kmalu po sedmih smo se vsi trije ( še Patrik) odpravili na lepše do Kranjske gore k Sindis in Ireneju, kjer sta preživljala par dni dopusta.
In seveda, če smo že tam, moramo pod mus do Planice, vsaj en bot probat, kako izgleda lauf, ups, hoja po velikanki do vrha.
Bem,da bi šla po travi gor, niti pod razno. Sem probala do tretjega kola, pa nazaj nisem vedela, kako.... Ja, strmina se pa res reče temu. Če bi bla jast na tekmi, bi me morali s štrikom za samovarovanje z vrha navezat.:)) Ker ni variante, da se ne skotalim v dolino....
No, ma, ker so zraven štenge, sem rekla, grem probat. S tem mojim kolenom. Saj, če ne bo šlo, grem pa nazaj. Počasi.
Uni so šli vsi že naprej, jast pa glih za spomin, vklopim še Sporttrackerja ....
In grem. Po enih 300 štengah je blo koleno že tolk notr :), da me niti bolelo ni več.
In grem in štejem.... Tam, nekje do 1100 šteng, če se nisem zmotla, seveda...
Po dobrih 13 minutah pridem na vrh. Glede na vse mi je šlo super.
GPS SLED
Bolečina v kolenu je čudežno nekam odšla. Vsaj una, ta konkretna.
Bejžmo še počasi do dol, malo si ogledat vse skupaj in na pijačko. Lep center. Zares.
Če boste kdaj vidli sred poletja, da ima tipo na strehi avta tekaške smuči, ne se čudit. Ni s tipom nič narobe. Gre v Planico pod igrišče, kjer je urejena tekaška proga. Smo se šli kar notr mal ohladit.
Po Planici smo se ustavli na Jezercih in po ogledu smo odšli na kopanje na kopališče k jezeru Jasna. Sem bla tolk pregreta, da sem skočila v vodo brez problema, tudi če je bla mrzla.
No, pole smo bli pa že mal lačni in seveda smo šli na kosilo.
In po kosilu je naša Sindis pripravla eno tako, majhno ( veliko) presenečenje in meni nič tebi nič kupila pet kart za sedežnico.
Jast, odločna ženska, ki znam rečt NE, sem tokrat morala odločno molčat in se peljat na vrh smučišča.
Tega pa jast res ne maram. Saj je fejst, ma v meni strah prevaga ta fejst.
Res. In kot da že ni blo zadosti... se peljat s tisto teleferiko.... so me naši ta mladi prisilili še v to, da sem se usedla v une sanke.
Kjer bo danes konc sveta,...
" Ojej, ma, kej to res ni možno, da se zvrnem jast ven iz tega? "
" Ne, gospa, še noben se ni do zdej!"
"Ja, vse je enkrat prvič..."
In bejžmo.
Sem kričala, ko munjena, že k sem se pelala enih 3 km/h. V bistvu sem bla skor na mestu....Ojej, jej, ni to zame.
Una ročica za žlajfanje je že žaret začela, jast pa še vedno skor na vrhu.
So si naši mulci mene mal privoščli in pred moj spust v filmčku dodali še :
MOJ SPUST-FILM
Ubogi sankači za mano.... sem nardila kolono enih sedmih sank... smo šli ko otroški vlakec skupi dol,.... tri na uro....
Sem se jim v cilju hotela opravičevat, ma, sem slišala, da niso naši in sem hitro odbrzela proč,... da ne bi kdo še šolde nazaj zahteval...
No, pole smo se pa odpeljali še proti Vratom, kjer smo si ogledali še slap Peričnik. Lepo.
Domov smo se peljali čez Vršič, je sicer daljša vožnja, a zahajajoče sonce, ki je obsijevalo vse te prekrasne gore.... o, kolk lepo, vredno daljše vožnje.
In smo že v nedelji, ko se je bilo treba odpeljat na Cerkljansko, v vas Gornje Jazne. Bogu za hrbtom, kjer zagotovo ne bi bila nikoli, če ne bi bilo tam teka. Ampak vam povem, za hrbtom Bogu se skrivajo prekrasni kraji. In prekrasni ljudje. Vredni obiska.
Vseh skupaj se nas je nabralo nekaj čez 100, kar je, glede na dopuste, vročino in še kaj, lepa številka.
Sama sem seveda po plačilu štartnine in prevzemu lepe švic
majice, ki so jo vsi pohvalili, ne samo jast, z Natašo odšla po označeni trasi proti Bevkovem vrhu. Seveda netekomvalno tekmovalno.
Res mi ni jasno, kam je šla tista, zares huda bolečina iz kolena. Saj koleno me je še bolelo, ampak tako, znosno, bi se reklo. Niti primerjave ni s petkom ponoči.
V zadnjih 300 metrih sem seveda tudi tokrat počakala na vse tekmovalce in navijala ter jih seveda poškljocala.
In se na koncu še sama spravila skozi cilj.
Kako je vedel Predin že pred tolko leti, da je pel pesem, namenjeno SImonu: Bolj star, bolj nor?
Strašen je, ta naš zmagovalec Simon.
Dan prej je zmagal tudi v Italiji na eni tekmi. Bravo!
No, po priteku zadnjega sem za njim še jast odšla do cilja.
V dolino sem si izborila prevoz.
In prav takoj, ko sem se preoblekla, sva z mojim odšla na tamkajšnjo kmetijo, tik ob prizorišču in nakupila zares odličnega sira, pinjenca, pa jogurta, sirotke...in tudi uno, ki ni iz mleka ( Ma, ne nobenmu pravt! Pst!)
Na prizorišču je bilo živo, ne glede na to, da je bilo vroče, smo se vsi lepo imeli.
Pojedla sem mojo vege pašto, spila eno pivičko in že je bila podelitev.
Tokrat sem poškljocala samo absolutne zmagovalce, saj je bilo tam polhno ostalih fotoreporterjev :))
Po podelitvi bi seveda še lahko ostali, saj se je v Jaznah tega dne dogajal sejem, a sva z mojim morala kar malo pohitet, ker je moral nekaj "skočit" v službo.
Nasvidenje naslednje leto, dragi Jaznarji. In hvala za vse!
FOTO BEVKOV VRH
FOTO PLANICA IN SLAP PERIČNIK
