10. TEK PO ŠENTVIŠKI PLANOTI

Danes pa smo se potepali po Šentviški planoti. Na Ponikvah, v kraju skakalca Jake Hvala. 
 Doživeli smo vse. Super odtek, no, jast odhod - tekmovalno netekmovalno, 

ker me v kolenu zbada za po....,

To je blo v suhem, pole smo se lepo uštimali, se odpravli na zasluženo malco, in malčk je začelo deževat, .... in pole, ko smo lepo pod plahtami jedli, .....

 lahk rečem, da se nam je  totalka stemnilo ... kajti , v momentu je prišla nad nas čista tema.... zasilne plahte, k so nas obvarvale pred močo, je odpihnilo, kot bi bile peresca.  

Med begom vseh na vseh strani sem sama poslušala ukaze organizatorja, naj gremo po zunanjih stopnicah na varno na podstrešje koče. 

V tistem momentu sesuje en zasilen dežobran in za vrat dobim komplet vso zalogo vode, ki se je na njem nabrala...  
Bem, če ni hujšga... sem imela k sreči zaloge majic v ruzaku...  

Pole je seveda še štroma zmanjkalo... ma, smo bli pridni in vseeno v večini čakali. Pole, k je nehalo padat za en cajt,... smo ekspresno izpeljali podelitev. Tako hitro še ne. Tonek, ti bi bil veri kontent.  

No, pole, k je že gejnalo padat, smo ta najbolj gajstni še mal počikulali pred kočo,...  , pole je prišla harmonika.  Btw, to je taisti harmonikaš, ki že 10 let igra na GM4O na vrhu Durnika. 

Pa smo še malo zadensali,... ,  in pole smo šli počasi domov... se čudit, kaj je nardila mati narava v tem času....  Če bi nas neurje ujelo na Črvovem vrhu, na polovici poti, .... ni za študirat, kaj bi blo.

Zdej smo pa doma. In dežek še vedno lepo zaliva...  
Nekaj fotk iz zadnjega kilometra.... nekaj jih je blo tolk motnih, da sem jih kar skenslala... drugič pejte bolj počasi mimo mene... Tudi zasilni rezultati. Čestitke vsem!  
ALBUM
REZULTATI

16. GM4O, 17.6.2017

Vse do zadnjega momenta ni blo jasno, al bom šla al ne. Moj je v soboto delal. Avto je pri hiši eden. Če se ne bi dežek spadal že v petek popoldne in bi čakal na soboto, adijo avto. Ga rabi moj za v službo.
Pa je že najbrž uni zgoraj  hotel, da bo volk sit in koza cela in dežek se je spadal že v petek, kar pomeni, da gre moj lahko v službo z bičikleto. Moje koleno je seveda še vedno boleče, ma do Durnika in nazaj pa zmolzem, bolečina gor ali dol. Sej tudi na mojga grem vsak dan kljub bolečini. Bolj počasi, pač.
Tako si zvečer vse naštimam na brzino, Sprintam si seznam tekačev po štartnih številkah. Une, k jih poznam, sem zmetala ven iz seznama. Tako sem lahko vse skupaj stisnila na dva papirja.  Oblepim s selotejpom, glih za vsak slučaj kake moče.
Kaj še rabim? Hladilno torbico, noter bosta šla dva radlerja in flaška vode. Še en paket rozin in en paket bombonov, da bo tam naštimano, če bo slučajno kdo "umiral" kot sem sama ta prvi bot.
Vetrovka in to je to!

Grem spat. Zjutraj vstanem ob šestih. Da bom ob devetih nekako blizu Durnika.
Nekaj pred sedmo že grem skozi vrata, nakar se zrajtam na moje "rjuhe" ... O, jebela cesta, sej tud če so že rabljene, bo že še prav komu prišla kaka spodbuda! In grem hitro v omaro ponje. V istem mi pride na pamet, da bi blo pa fejst, če bi jast nardila še eno rjuho sam za mojo Majčko, ki bo spet probala napast GM4O. O, ja, ja, ne grem prej od tle... brzim korakom dobim v omari en kos cune, hitro sprej, poležim na travo, nasprejam: MAJA, DEJ GA! in molim, naj se mi farba čimprej posuši.... In še mal popiham noter in popivnam s servetom... dej, dej, zdej se mi že mudi.... posuš se, že enkrat!!!
Jej, zakaj tečejo minute za kakšne stvari hitro, za kakšne pa prav počasi?
V avto in bejžmo proti Soči... In Bači... Na poti pet delovnih zapor. Ne vem, zakaj imam jast tako srečo, da vedno glih na ta rdečo pripalim... Lohk računam vse vale, zelene, modre, ... ni važno, jast imam, da pridem v rdečo! Ja, dobri ste Graparji, da se pripeljete skoraj vsak teden v naše kraje na tekme!

Okoli pol devetih pozdravim pri zadnji hiši, gospa mi dovoli obiskat njihov wc za lulat ( kot da nisem imela dovolj gozda okoli...) in že zagrizem v vertikalo.
Ajde, prvo rjuho dam kar tuki. Ma, kej misliste, da sem jo kar dala, na lahko? Vse mišice tega sveta, k jih premorem, sem morala ponucat, da sem lahko stala v tisti strmini in vezala rjuho na korenine....Halooo???

Nekje vmes pred prvo okrepčevalnico obesim še enga,  Majčko pa obesim prav na točki G, hihi.

Pridem v strmino, ocenim, kje bom  lahko videla tekače čim dlje, da jim, tistim, ki jih ne prepoznam, preberem številko in jih pokličem po imenu.
Okej, tuki bo v redu...

Vmes ponucam še GRS iz Bosne, ki so prišli pomagat kolegom Graparjem in med vzponom proti meni ( oz. Poreznu)- btw, sej so bli sam enih 20 metrov proč od mene, kar pa pomeni višincev  19,9m, hihi... prosim, če lahk tam spodaj, tam, ja tam, malo desno, prosim, če mi lahko polomijo  tistih par vejčk na grmu, da bom imela bolj jasen pogled.... So ubogali vse. In to niso kar zlomili,... to so strokovno odrezali z nožem.

Pole naštimam vse, kar je treba in

niti ustoličila se še nisem, že pride mimo Tinko s stotke. Bravo, Martin.
In prav kmalu za njim zasledovalci.
In upalim moj zvočnik in dejga dejga tulit in pojat skoraj pet ur. Neumorno.
Sem spraševala tja dol 20 m dolžine, ma 19,9 m nižje, če ima kdo kako posebno glasbeno željo, a največkrat je blo rečeno: "Dej jebo!!!"
 In sem jo... Pa Hej, brigade, je tud bla, pa Na juriš., Kekčeve pesmi, pa tudi Marija skoz življenje... Širok repertoar...Skratka.

Čisto vsakega sem poimenovala po imenu in povem vam, pri vsej jebi ga ni bilo možakarja niti možakarce, ki se mi ne bi nasmehnil .
In zahvalil za balzam, ki sem jim ga lahko v tistem momentu ponudla.

Pet korakov oz. 5 metrov višje sta v travi sedela in se čudila mojim vragolijam ( najbrž ) mož pa žena in ko sta se odpravljala po kakih dveh-treh urah v dolino, mi je gospod rekel: " Ko prideš dol, imaš od Honde Žibert pivo. Pa ne samo eno, tudi deset, če jih boš zmogla popit, ti jih častim za to, kar si nardila!" In ko sem se prikazala čez par ur v šotoru, takoj: " Izvoli ! Ko popiješ, pa kar pridi na še! " Hvala. Sem jo z užitkom ! A bo ena dovolj.
Pa ni bila. Drugo mi je pa Tonek častil. Pa sem jo tudi z užitkom! Hvala, Tonek.

O, čakte, zdej sem še na Durniku jast... nisem še spodi... to je bil sam intermezzo...Bejžmo nazaj.

Okoli enih, dveh se je četica začela redčit. Baterija na mobitu že počasi usiha. Jebelacesta, ma za Majo moram prišparat pod mus. In sem pa tja, sploh koga, ki ga ne poznam, ne poškljocam.

Prav ta zadnje sem že s skrbjo spraševala, kdaj so šli skozi Hudajužno in če so morda slišali po zvočnikih med vzponom proti Durniku( ker se še daleč vse sliši), če je "šla skozi" Maja???? Pa so vsi zmajevali.... ne,... ne.... Ojej, ne mi rečt... Ma, sej tudi če bo mal čez limit, anti ja jo spustijo skozi?
In čakam, Čakam. Že skori pol treh... Jebelacesta. Najbrž je ne bo. Ma, ne...
Kako naj jast zdaj zvem, ali je konec al ne? Pa gre dol en par in ju prosim, če me lahko z sms-om iz spodnje okrepčevalnice obvestijo, ali je konec? Ker oni pa so ja obveščeni o tem.
In res, že kaj kmalu dobim sms kar od gospe, ki sem ji dala številko, da gre Rakuščkov z metlo zdaj proti meni.

Šmrk, šmrk. Res vam ne morem povedat, kolk mi je hudo za Majo.

Pospravim vsa pocnpok in se odpravim še sama v dol. Po poti srečam okrepčevalničarje, ki so s sabo vlekli eno grešto smeti, ki so  se nabrale.

Proti nam pa prideta  Cici in Mucki, ki pa za trening pobirata po celi poti trakove. Pridne, bejbe!

V Podbrdo. Takoj ko pridem do bazena, srečam Majčko.
Objem, žalost in pač sprijaznjenje z dejstvi...
Dala mi je svoj bon za malico, tako, da sem se fino najedla. In da je šla po grlu lahko še Tonekova pivička.  Hvala, Maja.

Počakam še na podelitev in jo mahnem proti domu.
In naletim na vseh pet rdečih semaforjev!

Čestitke vsem tekačem, organizatorjem in vsem prostovoljcem. Še enkrat več ste delo opravili  z odliko! Kot Graparji znate!

ALBUM

9. GORSKI TEK NA MALO GORO, 11.6.2017

 Kaj se mi je zgodilo s kolenom na vertikal Čavnu, sem že napisala zadnjič. Ma, pole sem jast moje koleno lepo sanirala in prejšnji teden že lepo mahala na Krn. Brez problema.

Včeri sem sicer hotla it na Malo goro tekmovalno netekmovalno, ma me je Viktor Čermeljev prepričal, da naj grem zares. Predvsem sem hotla it netekmovalno zato, ker vročine pa res ne ljubim glih. Mi je fejst na sončku, ko so temperature znosne, ma ko je pa vroče, vroče in da še tekmujem... groza.  Edina sreča je bla, da je vsaj mal povleklo. No, in vedenje, da  grizenje kolen poteka v senci dreves.

Na kraj zločina sva prišla pri prvih.  So pa že bili pred nami tam  zdej zelo popularen Japonec Fujio s Simonom, ki ga je ves teden gostil, Italijani in pa Nemec, ki že 11 mesecev potuje po svetu od kraja do kraja z bičikleto in je slučajno pristal v Kamnjah ter se stapotjo udeležil še teka.
Hihi,  punce na prijavah so morale trdno sklenit, da za drugo leto opravijo vsaka  vsaj po en tečaj tujega jezika.

Ob 10.00 se je naša četica okoli 90 tekačev pognala čez znameniti stoletni kamniti most in že takoj pri cerkvi zagrizla v strmino.

Že kmalu po začetku sem začutla, da danes pa ni to to, kar jast obvladam. Nekako mi moje dihanje in korak nista mogla prit v soglasje.... In sem se martrala.
Za sabo sem imela Mojco, ki mi sicer reče, da imam super tempo, ko sem jo vprašala, če gre mimo, a, Mojca, še sreča, da sem te zapodila naprej... Za cele štiri minute sem prišla za tabo...

Na vseh ŠTIRIH okrepčevalnicah sem si vzela super hladno vodo, mal za popit, mal za oblit.
In ko se jast že tako in tako martram z mojim neusklajenim maširanjem, me začne pa še na notranji strani kolena nejki zbadat... Ja, oštja, sam še to se manjka, ja. No, sej sicer sem šla naprej, le zelo sem morala pazit, da slučajno kolena kako drugače ne obrnem.
Nekako zborbam vse skupaj, pregrizem še Pudgarjevo skakalnico za češnjo na torti

in sem v eni uri in osmih minutah na cilju.

Ojej, Tonek, moja formula se je komplet pokvarla ta bot. Ena ura in dve minutki bi blo regularno, ma , da se je pa za 6 minut zmotla... ojej, ojej.... Šmrk, šmrk.

No, ko sem si na vrhu malo odpočila, se naužila prekrasnih razgledov na morje, je bilo treba iz skakalnice tistih 50m dol do koče. Ja, to je pa že ratal mal problem. Koleno mi je nabijalo za pop.....enit. :)

Ma, človk ob toliko dobrotah, kot jih ponudijo Kamenjci na tej ohceti, kar hitro "pozabi" na vse hudo.
Sadja, slaščic, pijače, odlične pašte z vege omako in kot da ni dovolj, še palačinke....

In če te ves čas s svojimi štosi zabava še povezovalec Peter. Ja, včeraj sem se mu pa res nasmejala do amena. Le kje jih je pobiral....

In ker je blo na Mali gori glih točno fejst zrak, se nas je kar nekaj lepo martinčkalo medtem, ko smo čakali na razglasitev in podelitev en tavžent nagrad....

Ko so dali rezultate na drevo, sem pa dobila obliž za vse moje muke - tretje mesto v kategoriji. In to ne od treh! Od štirih. Še ena zamejska Slovenka je bila za mano.

               O tem, kolk sta Mihaela in Katja hitrejši,.... pa pst, tiho!!!!

Za še en obliž pa je poskrbela deklica, ki je pri žrebanju treh glavnih nagrad povlekla prav mojo prijavnico iz škatle.
In kaj je dobila ta stara Čuferca? Ta stara Čuferca je dobila vožnjo z muzejskim vlakom!!! Čuf, čuf, Čuferca!

Po podelitvi, ko se je bilo treba odpravit v dolino,  pa so obliži pogejnali...  A dol je treba priti. Nekako. Tudi z jokom. In za hvala lepa tudi s padcem na suhi pokošeni travi... in to me seveda spodmakne  glih s ta bolanim kolenom, ne s ta zdravo nogo... Ojej, se ne smem spomnit....

Tudi letos smo seveda najvztrajnejši pristali v senčki pod mogočno lipo pri Viktorju, kjer smo nazdravili še Karolini, ki nas je za rojstni dan počastila s pecivom in kozarčkom terana - slovenskega - kraškega, Viktor pa še s super domačim gorkim kruhom in narezkom in polhno bajno:)) ?
Kot da nsimo imeli že gor vsega dovolj.

Seveda je bil z nami tudi Fujio, ki ti z nasmehom do ušes kar polepša življenje. Človk bi reku, da je po izgledu glih dobro ven iz pubertete, pa ima fantina že 39 let. ???
Do kje pa mu je segel nasmeh, ko smo ga peljali k Urošu oz. njegovemu očetu v hram, kjer je prvič sploh videl vinski hram...

Danes Fujio potuje nazaj na Japonsko
Srečno! Pa še kdaj! Itak!

Iskrene čestitke vsem zmagovalcem, vsem, ki smo prišli skozi cilj, vsem organizatorjem in članom ŠKTD Kamnje, ki so se še enkrat več v nulo izkazali s svojo gostoljubnostjo.

Pravjo, da dober glas seže v deveto vas. Ma, jast ga bi poslala tudi v deseto!

ALBUM

NA KRN IZ LEPENE,3.6.2017

Ta vikend sva imela fraj, kar se tiče tekem. Moj letos ne dela Pušeljca, tako da na Ratitovec ni šel-posledično jast ne z njim.

Kljub temu, da je v šoli, vsaj za moje pojme, zelo priden, delaven, se sproti uči, ker  mu ni vseeno, uno -  alla "sam, da bo",  se ima ta mali zdej na koncu tolk  za učit, kot bi delal doplih doktorat in  ne srednjo šolo.
In če nas ni doma, da mu razbijamo škatle, je to idealno.

Torej jo je blo treba nekam ucvret. Kam? Ja, če je že šansa, bejžmo mal moje norme izpolnit. Na prva dva jurčka letos, torej. Krn je seveda idealna destinacija. Ker še nikoli v životu nisva bila niti jast niti moj na Krnskem jezeru niti v Lepeni, k pravjo vedno, kolk je lepo..., bem, pa bejžva en bot z une strani.

Ob šestih  jo tako mahneva iz Dobravelj proti koncu sveta. Ma, dobesedno. Marička, se vleče. V nedogled. Pa še delovne zapore, enih pet jih je in kot za stavo vsakič glih na rdečo v semaforju...

Ob pol devetih tako prispeva pred dom v Lepeni.
 Se štimava, ko pride mimo par in gospa me vpraša, če greva teč? Haha, ne, teč pa ne. Mal bolj tempo korak pa ja.
Meni pa takoj po glavi, le zakaj je vprašala, če greva teč...Kaj naju pozna? Jast nje vem, da ne...
In seveda hitro vprašam, zakaj pa je vprašala, če greva teč?
In pole mi je prav zasijalo v srčku, k je rekla, da redno bere moj blog. In da me je takoj prepoznala. Kolk fejst. Evo, pa sem dobila gajst za ....

Upalim še moj Sportstracker in bejžva. Široka mulatjera. In hodiva. In hodiva. Po starem. Brez osvajanja, dvorjenja, besedičenja.
Tajataja, kej vidiš?  Na zapadu ništa novo. Hihi.

Do koče pri jezeru sva nucala eno urco in kvart. Višincev znese nekaj čez 700m, dolga pa je po moji vejkarci 4,6km.

Pri koči se pozdravimo z oskrbniki, podpišem naju v knjigo, grem odtočit, pa še dotočit, pest rozin in bejžva hitro dalje. kajti mal sem se pa bala, da  bo začelo deževat. Ves čas so bli nad nama eni taki čudni temni oblaki. Sonce samo tam daleč, nekje. No, saj, tudi če mi ne nabija v butaro, zdej ko se bo luštno komi začelo. Če bo sam tako temno, bo okej... Ma, če bo pa zagrmelo,... o, pole pa, mati,...šibaj nazaj, kolkor te nesejo noge.

Še pred jezerom so naju na planini Duplje pozdravili pujseki pa kokoške pa seveda kravce...

         Za nazaj se bova pa ustavila, da bova kupla sir.

Prideva do jezera. Kolk lepo. Če bi blo sonce,  bi se kar mal na plažo ulegla. Voda je bila na otip čist topla.

                           Krn - prihajam! Počaki me!

No, na jezeru sem po vsej verjetnosti med škljocanjem nekako pritisnila stop na Trackerju. Kar sem pa opazila seveda šele na vrhu Krna, kamor sva prišla točno ob poldne. Je zvonilo iz vseh smeri. Torej od koče do vrha še dve uri. Vse skupaj s postanki 3 urce  in četrt.
 Višincev okoli 1700m, kilometrov pa slabih 11.


Nekaj malega je začelo na vrhu celo deževati, a ni blo hudga,... še za slino ne.

Človk bi na 2244 m višine mislil, da bo dihal sveži gorski zrak, da bosta panin in čokolada z užitkom teknila po grlu dol.

Ma, vam pa povem, da je blo za uit. Ovčke so imele najbrž kake prebavne motnje, zakaj to je "dišalo" za se zadušit.
Prav na brzino, na dah,  sva se malo ojačala  in hitro zbežala z vrha nazaj proti dol.

No, ko se ozračje znormalizira,  bova šla pa malo bolj na izi, da jast še kako rožco, ko bo,  poškljocam.

Še prej pa ....Na nekaj mestih je tudi še sneg in je blo treba kar previdno prečit zadevo. Hitro je hitro narobe.

Malo straha v kosti so mi pognali tudi po videnem čist sveži skalni podori. Ker je bila zadeva na snegu.
Ojej, to bi pa  morala našga fizika Stankota vprašat... Ma, kaj, ko se bo  sneg stopil in če se skale ne bojo imele kam zataknit, grejo skale naprej, al se lahk tudi sam usedejo dol? Ojej, ne bi bla rada tam, če grejo naprej...,

Na planini Duplje sva kupila pol kolesa sira. Dober. Ga že skoraj ni več.  Sira pa jast zares ogromno pojem. Če bi mi kdo rekel, da ga ne smem,... ne vem, kako bi zdržala.

Ko sem  nazaj grede škljocala z mobitelom, sem tokrat zelo pazila, da slučajno ne pritisnem stopa na Trackerju.
 Ja, in?
 Ja, kaj mi pomaga... mi je pa  v koči  baterije zmanjkalo. Stalno nejki..., če ne bi človk treščil nekam vsega skupi...Tehnika.

Na, in takoj se naslonim nanjo... če ne bi na vzponu izmerila, da je pot do koče ob jezeru dolga 4,6 km, bi se šla stavit tudi milijon ( iz štunfe, hihi), da je pot na izhodišče nazaj dolga,.. ma, tudi 10km, bi rekla. Ma, ni blo konca teh skalac in šudra.... Pr mej duš, sto posto sva hodila dol več časa kot gor. Ni blo konca. Me zastopiste? Ga ni blo.
A,  je bil, je bil....
V Lepeni pa ga magari res ne bi blo treba - konca.

 Kolk lepa naša Soča modra, Soča voda, kaj si modra od neba? Al od našega morja? Kakšna tvoja bo usoda?

Prav prijetno utrujena sva se odpeljala proti domu. Lahko bi se nama  med potjo malo spalo.
A, da se nama ni čisto nič spalo, so poskrbeli motoristi. Ogromno motoristov. Pol recimo da normalnih, pol pa... Ma, kaj je bil kakšen moto gp  po TV?
Ne vem. Če mi vozimo po unih ovinkih 80 - 90 na uro in nas prehitevajo motorji, ma, prav nič se ne zlažem, če rečem s 150 na uro....
Ma, naj mi kdo pove, kako naj se mi spi.... če sem pa ves čas gledala po kantonih...če bo kakšen kje zaliman.

FOTO
GPS (po koščkih)