Hihi, ko bi jast marala tek. Čisti tekaški tek je tole danes bil in saj veste, to ni glih kaj preveč zame. 9,3 km dolga proga s 630m višincev da vedeti, da ni ravno hudih vzponov na poti in da je treba stvar, če hočeš biti hitro v cilju, kar lepo celo preteči.
No, bem, bom tekla, kolkor bom upala in pole bo moj hod že dovolj dober, da tudi sama pridem do nove zmage.
70 se nas je zbralo pri gasilskem domu na Colu. Vsi smo kot ena lepa tekaška družinica. Ki bomo pa jutri dobili novega člana, saj bo naša Marta postala nona.
Naj bo srečno v Rimu, kot rečemo
No, ob desetih smo se pognali po cesti proti Javorniku. Tekla sem prva dva kilometra, kar je zame že super. Pole malo hodit, v dol malo teč, pa spet hodit, teč in spet hodit in počasi pridem tudi jast do cilja. Pohvaliti moram kar tri okrepčevalnice, na katerih sem seveda vzela vodo za požirek, predvsem pa mi paše, da se z njo malo oblijem po vratu in po rokah.
Ves čas sem imela pred sabo Radko, ki je neumorno tekla, jast pa pihala z mojim strumnim korakom za njo.
Hihi, na zadnjem klancu me začne spraševat, le kaj sem jedla, da tako hitro maširam, jast pa seveda ne smem niti mrdnit, kaj šele da bi ji kaj povedala, se mi zdi da izgubim 1000 kalorij, če bi samo muuu rekla.
Pa zdaj, Rada, ti povem, da nič nisem jedla, ali kaj posebnega pila, ali kaj... Kaj pa vem, tolk je šlo in to je to. Je pa šlo res hitreje kot lani, saj sem doma pogledala lanski čas in ta je bil lani za tri minute slabši.
Ob koči na Javorniku se hitro okrepčam s sadjem in toplim čajem, pozdravim v koči znance, se preoblečem in že je bilo treba na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj na Col.
V avtobusu je dišalo po čemažu. Kako ne, saj so ga brali na veliko. Tudi moj ga je nabral eno vrečo, ki pa je zdaj že lepo zmiksan in spravljen v kozarčkih.
Utečena ekipa nas je v gasilskem domu lepo postregla z odlično pašto, kuhano sproti, tudi za vegete,
na mizah je bilo sokov, kolikor hočeš, postregli so nam s sladoledom, malo smo pokramljali
in že smo bili pri podelitvi. Danes sta zmago domov odnesla domačina Petra in Marko Tratnik. Bravo!
Tudi sama sem stopila na tretjo stopničko, a ne zato, ker sem bila turbo hitra, ampak zato, ker ni bilo med 56 minutami, to je čas zmagovalke in drugo uvrščene in med uro in devet imut, kolikor sem sama potrebovala, nobene druge bejbe.
Ma, seveda, da priznam, da tudi meni paše stopit na štengco. Ne glede.
Tako. Na koncu se je voditelj Sandi še lepo vsem zahvalil, nas povabil naslednje leto na 13.tega, mi pa njemu in odpeljali smo se domov.
Čeprav ne maram teka, moram rečt, da je bilo lepo. Vse je bilo lepo. :))) ( razen teka, hihi)
