16. GRADIŠKI GORSKI TEK, 28.3.2016

Dan prej, na Velikonočno nedeljo, sva rekla, da greva samo na en špancir. Ja. In sva šla. Od doma najprej v Kamnje, naprej  v Vrtovin, mino vodnega stolpa na Školj, ki pa ni tisti moj Školj, ampak Školj nad Vrtovinom, kjer je lepo obnovljena cerkev Sv. Pavla

naprej grizla kolena do Kuclja, na Čaven, se na Čavnu na hitro malo ojačala s čajem in jo mahnila mimo Skrilj domov v Dobravlje. Aja, in še prej sva šla na severno stran pogledat, če čemaž ni pod snegom. In prav na vrhu bržince res ni bil.

In to je bil špancir, dolg  skoraj 7ur! In ko me vsaj koleno ne bi nekaj zezalo.... Gr....

Doma sem potem na hitrco prepakirala kalčke in pirine otrobe v manjše vrečke, čemaž smo spravili v kozarčke. 

 Moj pa se je še zrajtal, da bo pa danes zjutraj vseeno vstal malo prej in  spekel eno rundo kruha. 

No, ja.... saj ostalo pa nič ne bo....

Zjutraj, ko sem jast vstala, je seveda že vse dišalo po njami kruhu.

Vse spakiramo v pežojčka in šibamo proti Gradišču. 

V dvorani naštimam vse, da si lahko vsak vzame, kar si hoče in že se je treba malo ogrevat. Edino kruh sem pa le imela na varnem v avtu in ga dala tem, ki ga zadnjič niso dobili. Tako, da počasi pridejo vsi na vrsto. 

Sem pa tja kaka kaplja dežja nekaj plaši. 

Številka tekačev je bila okoli 100, kar ni slabo. Je pa prav zares žalostno, da je tek organiziran tudi za mladino, te pa ni. :(

No, ko smo začeli, je dežek že kar lepo padal in nas sproti frišal. Seveda sem si morala spet sneti očala, da navijačev nisem prepoznala niti pod razno.... edino Žontarja sem slišala pod vrhom, da sem vedela da je on. 

Moj dir je bil kar dober. Sploh, ko vidiš druge pred seboj, ki jih drugače ne. No, to se zdaj mal čudno bere, ko pišem, da pa navijačev nisem vidla. Tekače pred mano pa ja?  Ja, tekače kar že čutim, slišim njih dih, njih način teka, hoje,.... pa že vem, kdo je, brez da ga vidim.

Sem pa na mojem bivšem, kjer vem za vsak kamenčič, kam stopit,  dva bota padla na dolgo in široko. Kaj se mi je moj bivši maščeval,  ker sem ga zapustila, al kaj?  Hihi.

Za cilj, ki je prišel zares kar nekako iznenada, bi morda v prihodnje res lahko postavili eno tablo  100 ali 200 m prej, da se le ta bliža.

Ker je padalo, smo se vsi kaj hitro odpravili nazaj v dolino. 

Letos smo imeli malico na Turistični kmetiji Ferjančič, kjer nas je postregla sama vipavska vinska kraljica Nataša Ferjančič. 

Odlična jota z odlično klobaso ( to je moj rekel in sem seveda morala košček  poskusit, če je res,...in je blo res). 

Še kozarček dobrega rdečega in že je na vrsti žrebanje nagrad in podelitev. 

Ker sem bila četrta!( to pomeni zadnja, ma ne okol govort...!), sem si drznila stopit poleg moje ta preveč hitre trojice:

Škoda, ker je vreme malo pokvarilo vse skupaj, a mi se ne damo. 

Vztrajamo! Med fejst ljudmi, za fejst vzdušje, za fejst rezultate, za fejst spomine....

FOTKE PODELITEV

FOTKE LT

PEŠ NA SVETO GORO, 13.3.2016

Vsak petek domov po mailu prejmem  epošto, kjer TIC Ajdovščina objavlja, kje in kdaj se bo kaj dogajalo.
Največkrat le z enim učkom vse počekiram, a tokrat sem  pa med čekiranjem stisnila na žlajf in prebrala vabilo PD Ajdovščina na pohod na Sveto Goro.

Ohoholala, to pa bo nekaj zame.

Ko je lep dan, vedno pogledam iz mojega ta novga proti Sveti Gori, kako se na vrhu v ozadju med Škabrijelom in sv. Danijelom  vidi  cerkev in malo zadihnem: "Oh, kolk bi šla jast en bot peš tja gor..."

No, in če si želiš, se nekoč želja izpolni.

Pokličem vodiča Vladimirja, par besed, malo ga povprašam o dolžini in če morda ve, koliko časa bo vse skupaj trajalo. Ja, pot je dolga okoli 30 km in poteka že vrsto let vedno na tiho nedeljo, torej dva tedna pred veliko nočjo. Do Prevala je treba priti v osmih urah, ker se ob 14.30 prične molitev križevega pota do vrha Svete Gore. Ob 16.uri je še maša in ob 17. odhod z avtobusom domov.
V redu. Grem.
V nedeljo zjutraj se je na trgu v Ajdovščini zbrala rekordna množica pohodnikov.
Najprej so šli po cesti do Ceste, kjer sem jih pričakala tudi sama.

 Seveda sem se zavedala, da tu ne bo posebnega hitenja. Zgolj umirjena hoja. Ma, sem se prav hitro prilagodila.
 Mahnili smo jo naprej v Skrilje in že se je bilo treba ustavit na kavici, čaju ali .... pri Rovtarju.

                              Nad Skrivškom je vrba že ozelenela

Tu se nam pridruži še nekaj ljudi in že gremo proti Kamnjam.
Iz Kamenj gremo dalje proti zelooo raztegnjenemu Vrtovinu.
Pot je vseskozi lepa. Veter, pravzaprav burja, nam je iz Čavna redno dovajala deževne kaplje od plohe, ki je bila tam. A to ni nikogar posebej motilo.
Na eni strani dež, na drugi čista jasnina. Mi vmes pa redno frišani.... :) Tudi mavrice smo se lahko kar nagledali.

Po 10 km in treh urah hoje pa čas za prvi prigrizek.

Sama nisem jedla, saj sem se najedla večer prej do amena in je bilo treba najprej tisto ponucat. :)
Gremo naprej, nad Ravnami, Taborom, v Užiče ( sploh prvič slišala in videla),

 nad Vitovlje med obema cerkvama do Šmihela, kjer stanuje naš vodič Vladimir. Ja, seveda tudi tu paše kava, malo sladkega in prekrasni pogledi skozi okno njegovega hrama.

Do zdaj ni bilo čisto nič hudega, kar se tiče poti, vzponov. Je pa bilo malo huje, ko smo prečkali  Lijak in se konkretno povzpeli po na trenutke kar nevarni poti. Ma, smo vsi srečno premagali tudi ta del poti.

                                               Še malo nad nami je vzletišče za padalce.

Tu je  špargljev že v obilju, par  sem jih  kar spotoma zmazala.

Potem smo prišli na asfaltno cesto, ki se je do Ravnice kar vlekla.
V Ravnici smo seveda dokumentirali prisotne z eno gasilsko:

Potem smo jo po cesti mahnili proti Prevalu in do prve postaje križevega pota, kamor smo prispeli ob 14.uri. Večina je tu počakala na križev pot, nekaj pa nas je šlo kar naprej do vrha.
Naužila sem se prekrasnih pogledov na gore in na morje, na prekrasno Sočo. Res lepo. Škoda le, da je pihalo kot noro. Za zmrznit, kljub soncu.

Stric Garmin je seveda po skoraj osmih urah šel počivat, a lahko poleg te izmerjene poti dodamo še 5 km, ( skoraj dva km od Ravnice, ko je baterija šla, do Prevala  in še vso pot do Svete Gore).
Tako, da je pot res dolga celih 30 km.

Danes sem pa iz mojga "ta novga" poškljocala včerajšnjo našo pot. Od začetka do konca in še malo, 3 km  v desno :)))... vse to smo včeraj zmazali. Pridni.
Lepo je bilo. Spoznala sem nekaj novih ljudi, med drugimi tudi Silvo iz Logatca, ki rada in pogosto pride v naše kraje.

ALBUM
POT STRICA GARMINA