nedelja, 17. januar 2016

511 STOPNIC NABREŽINA (It), 16.1.2016

"V soboto gremo na štenge?"
"Kakšne štenge?"
"Ma, se moramo prijavit hitro, ker sprejmejo malo tekmovalcev, ker jih je treba daleć peljati. V Italijo, v Nabrežino. Je 511 šteng in se teče iz morja do vrha Nabrežine. Sem že bil enkrat tam, ker sem zgrešil pot s kolesom. In sem bicikel na ramah nosil dol in gor."

511 šteng? Hja, je že res, da sem včasih, ko sem še delala v Mlinotestu, pritekla na vrh mlina, to je 9 nadstropij, prej kot je v 9.štuk prišlo dvigalo. A to je bilo včasih. Pred 20.imi leti. In to je trikrat manj šteng. Kaj pa danes?  Bi zneslo ?
Želja je.  Že ko berem za štenge v MB, pa v LJ, pa v ZG,.... to vse si želim. Pa je vedno kaj vmes, da ne znese. Ali šoldi ( največkrat to), ali predaleč, ali kaka druga tekma... In tako leta šibajo.


No, Lipica ni tako daleč, štartnina je s tem tekom plačana še za Valentinov tek na Kokoš, ki bo 13. februarja. Tako, da ja .... so zasrbele nogice... po štengah.
Hitro pokličem na agencijo in  naju prijavim.

Nov izziv  mi seveda ne da miru. Študiram, kakšno taktiko vzet, kako začet, al teč po dveh hkrati, ali hitro hodit čez dve, al kaj???

Kaj, kaj! Saj že vem, kaj bo. Prvih 50 bo šlo in pole bog da sploh bo šlo... Tako bo. In kaj se potem sekiraš? Bwo. Vedno ena in ista štorija. Ma, ja....

V soboto zjutraj se je pri nas napovedoval prekrasen dan. Sicer temperatura pod nulo, a do enajstih se bo pa že malo ogrelo.


Na mejnem prehodu v Lipici, to je prav tam, kjer se že leta udeležujemo teka na Kokoš, smo se pred agencijo ASTRAEATOURS  počasi zbirali. Ker smo bili vezani na prevoz do Nabrežine, je bilo število udeležencev omejeno, a so šli tokrat malo čez omejitev in nas vzeli za dve rundi prevoza s kombijem.
Tako je šofer kombija prvo skupino sedmih  tekačev kar hitro odpeljal na "kraj zločina". V kombiju pa  pestra mednarodna udeležba. Naši, Francoz, Američanki.

Vožnja do Nabrežine  se je  vlekla.
Če bi morala sama z avtom?  Saj veste, ne....,  ne bi dobila niti tetka od Garmina, kam bi morala....:)

Na cilju smo od prijaznega organizatorja dobili navodila, kako in kaj. Poudarek je bil na varnosti, ker prečkamo glavno cesto, na kateri je mrgolelo prometa. A tam sta bila sodnika, ki bi nas pravočasno ustavila, če bi se ne dalo preko ceste.  Ustavili so tudi čas in ga vklopili šele, ko si lahko stekel naprej.

Opremo smo pustili kar na cilju in se spoznali s štengami s spustom do obale.



Nekaj minut ogrevanja. Sonce je pa tudi že prijetno grelo.
 Štartali smo posamično, na tri minute razmaka. Sama sem bila na vrsti tretja.

5,4,3,2,1 in gas. Tečem. Po eno štengo. Na dve niti pod razno ne znese. Al sem se imela kaj sekirat in računat doma... lol.

Seveda gre tu na dah in prav hitro moram vklopit moje škrge. :) In tudi prav kmalu  preklopim na moj kvik step, kjer sem jast doma. To je moj dober filing.
Nekaj malega, kar se je zravnalo, sem pa le celo potekla.

 Na prehodu čez cesto sem imela srečo in se mi ni bilo treba ustavljati.
Ko prečim, se zaženem v nov sklop stopnic in že slišim mojga, kako kriči in navija, da je konec. "Ma, kako konec? Ni to že 511 šteng mimo? "

"Je, je, daj, poteci še ta zadnji kos in je fraj!"



In res, se spravim v tek, dotaknem se droga ograje, kar označi cilj in že je  fertik maše.

Minuta, dve, da se izdiham. In je že lepo!
Na. mati, si vidla, da je čisto izi ? :)  Še enkrat več si zmagala!
Res so mi šle štenge hitro mimo. V glavnem, niti pod razno ne bi rekla, da je tako hitro minilo dobrih 8 minut.

Mojemu je šlo tudi super. Saj tako ali tako trenira štenge v mlinu vsak dan.

In ker smo imeli možnost iti dvakrat, sem se tudi jast kaj hitro spustila nazaj k obali, da se na pot podam še enkrat.

In je šlo tudi drugič.

Na toplem soncu smo v cilju počakali  še na drugo skupino, v kateri pa so bili sami nabrušeni fantje.


Med njimi tudi zmagovalec Anej, ki je s progo opravil v rekordnih petih minutah. Bravo!

Po zaključku smo se odpeljali nazaj v Lipico, kjer so nam v Kazinoju postregli  odlično joto. 

Med seboj smo za veliko mizo vsi skupaj malo poklepetali in se pozabavali in že je bilo treba domov.

Majčke, kjer bo natiskan naš čas vzpona, bomo prejeli domov po pošti. In z njimi bo treba teč na Valentinovem teku parov, ki bo že čez tri tedne. 

Z rezultati prvega vzpona prve skupine je bilo sicer nekaj narobe, a verjamem, da bo problem rešen, da bo prav.

Super dan s premaganimi 1022 štengami gor in 1022-imi dol. 
Oštja, saj še štet do tolko je polhno....


REZULTATI:
Kategorija: moški
1. Anej Likar – 5:03:96 (308)
2. Rok Kuserbanj – 5:49:70 (304)
3. Alessandro De Lacovo – 6:01:84 (302)
4. Jan Trampuž - 6:18:12 (125)
5. Aljaž Tajnšek – 6:24:87 (305)
6. Matej Ban - 6:28:34 (126)
7. Svetina Aleksander - 6:33:31 (122)
8. Stojan Rodica – 6:45:50 (209)
9. Damjan Čufer – 6:53:78 (208)
10. Aljaž Plevnik – 6:54:56 (309)
11. Stane Kogovšek – 7:05:47 (130)
12. Damir Šango – 7:05:65 (306)
13. Andreij Carli Cirielli - 7:49:24 (127)
14. Romain Brasselet – 8:19:46 (132)
Kategorija: ženske
1. Alissa Ferry – 7:49:56 (204)
2. Ana Maria Florescu – 7:50:00 (206)
3. Nataša Kenk – 8:01:60 (131)
4. Valentina Čufer – 8:33:38 (207)
5. Brigita Petric – 8:48:50 (307)
6. Dunja Kovač - 10:34:72 (123)
7. Karolina Rodica – hoja (210)
Kategorija: mladinci (do 16 let)
1. Amadej Čuš - 9:36:12 (124)














ponedeljek, 4. januar 2016

INVENTURA 2015

MOJE TEKME:

V letu 2015 sem se udeležila 20  tekem. Vse so bile gorske.
(No, kakšne si niti ne bi zaslužile imena gorske. A tako so določili in tako pač je)
(Aja,  in še.... tek ni moja vrlina,  hitra hoja - to pa uživam)

Na teh tekmah je bila  skupna dolžina prog  153,1 km in premagala sem 13.219 m višincev.

Štirikrat sem celo morala stopiti na stopnice za kategorično podelitev in sicer enkrat na drugo, trikrat pa na tretjo stopnico.
( pač, ni bilo drugih bejb in pole pridem tudi jast kdaj na vrsto --- ma, paše)

MOJI POHODI:

V letu 2015 sem prehodila 3530 km in za to porabila 689,5 ur.
Oštja, 4 delovne mesece je to.

Skupaj  sem premagala 164.987 višinskih  metrov, recimo na okroglo 165 km. Samo v višino.

Kar bi lahko preračunali, da sem bila recimo na Triglavu od morja pri 0 m do vrha Triglava 57 krat. (Ali recimo v povprečju malo več kot enkrat na teden, od morja na vrh Triglava )

Na Plazu sem bila 249 krat, ko smo se preselili, sem si izbrala nov hrib, Školj, kjer pa ni toliko višincev (365), je pa pot za skoraj 4 km daljša. Tako sem od oktobra iz  Školja pogledala po naši  lepi Vipavski dolini 61 krat. Ostale višince so mi dali raznorazni hribi ob vikendih. Največkrat Čaven, Nanos, Golaki, Slavnik.



MOJE KOLESARJENJE:

Nekajkrat, to je štirikrat, sem šla s kolesom na turco, da ji lahko rečem, da sem kolesarila: skupaj 160 km. Ostalo je samo malček sem pa tja.... ni omembe vredno.

 Saj nekaj pa je, nekaj....

Upam in želim si v dnevnik za 2016 spisat tudi  čimveč opravljenega dela.