Tek oz. hoja na Črno prst je pa zame zares ena super njami jagoda na torti, kot je napisal Jožko.
6 km dolžine in 1320m višine? Marička, to jast zmorem? No, saj ne bi prvič, a vsakič znova se tako počutim.
A napovedi za vreme so bile prav za soboto še hujše kot katastrofalne. Ko sem še zjutraj gledala na spletni strani napoved za Črno prst : ob 6.00 močan dež, ob 8.00 huda nevihta, ob 10.00 močno neurje in v tistem oblakcu poleg besedila en tavžent strel narisanih? ...., Jejžeš, sem si rekla, ma kam bomo mi danes šli? V Vipavi je celo noč scalo kot iz škafa, torej najbrž tudi v Podbrdu ponoči niso bili brez dežja.
Kaj bo že potok tekel na stezi, ko zavijemo s ceste v breg? In kaj bo za zadnjo hišo v Trtniku, ko zagrizemo v navpičen travnik? In kaj bo gor na vrhu, ko se zgliha in imaš blatno kopel zagotovljeno?
Take in podobne misli mi kar niso šle iz glave. Ma, po drugi strani pa tudi, saj nisem od danes, bom že.
No, in tako se je zjutraj ob stabilnem vremenu na prijavnem mestu lepo zbirala sama elita, sami kerlci, med katere sem se pomešala tudi jast. Po vseh obrazih, ki sem jih videla, sem že od prvega momenta vedela, da bom danes kraljevala na zadnjem mestu ( spet ).
Teve bejbe pa so, vam povem, ena hujš ko druga :)
Toda letos mi laufa in čase imam na zadnjih par tekmah boljše od prejšnjih tekov. Torej vem, da v cilj pridem zagotovo okoli ure 30, ali minutko, dve dlje.
A ker me je med tednom nekaj ščipalo v kolenu, sem se sploh bala prijavit. In potem si zamislim jast, da bi pa štarter pri meni pogledal na železničarsko uro pol ure prej in bi jast krenila na pot ob pol devetih? Če mi bo koleno pustilo, grem do vrha, če ne, bog se usmili, Črne prsti ne bom videla.
Seveda se popolnoma zavedam, da ni stvar v skladu s pravili, a če podpišem tako ali tako zadnje mesto, zakaj ne bi jast še kaj koristnega nardila, za vse bi pod vrhom navijala, kako fotko poškljocala, počakala na zadnjega in prišla za njim v cilj? In grem ponižno prosit organizatorje za to dovoljenje. In mi dovolijo. Oh, kako sem oživela. Konec koncev, če se bo kdo upičil, me lahko tudi izbrišejo naknadno iz rezultatov, samo da sem jast med tekači in da vidim vrh. To meni nekaj pomeni.
In tako krenem jast na pot pol ure prej. Proga presenetljivo v redu. Že pri zadnji hiši v Trtniku, kjer zakorakamo po stopnicah mimo, me pričaka Martinova teta in seveda spet povabi po povratku iz Črne prsti k njej v hram na okrepčilo. "Seveda pridem, hvala."
In šibam. Koleno? Molči. Super. Ti sam bodi tiho, pa bo vse v redu. In šibam.
Na Kalarskem sedlu me že pričaka Jožko s časomerilcem in prostovoljci na okrepčevalnici. Velika železničarska ura ob progi kaže 9 in štiri minute.
foto Jožko
Popijem požirek soka, se mal nastavim fotografom in šibam dalje. Korak mi je lepo laufal.
Kmalu naprej zaslišim, kako nekje okrog vrha Črne prsti dvakrat močno zagrmi. "Ojoj, nevihta, sam bejži ti v levo, ne ustavljaj se glih na Črni prsti. Prosim!???" In me je ubogala, hihi.
Ravno, ko sem prišla iz gozda na plano, me dohiti zmagovalec Luka. Do mene je potreboval 36 minut.
No, zdaj pa mati, upali ti glasilke, mobitel iz žepa v roko in akcija. Začnem navijat, škljocat in se počasi pomikam tudi sama po poti naprej.
Legenda Macuh Peter iz Ultra taril Mont Blanc direkt na Črno prst
Vreme še vedno brez dežja, le mrzel veter z meglo je malo ponagajal.
Tako počakam na vse tekmovalce, vmes začne za par minut tudi že leden dež, očala sem imela čisto zamrznjena, zeblo me je, a jast sem čakala in navijala do konca.
Čufer Sindis in Čufer Peter
Na vrhu me pričaka topel, odličen čaj, en uni ta kratek, da se ne prehladim in ? Ja, njami sadna kupa, kaj pa drugega. Mhm, dobra.
Grem v kočo, se preoblečem, podpišem v knjigo in počasi bo treba v dolino.
Ja, za dol pa je že zeblo ko zlodej, pihalo, megla, dež in še počasi je treba, kajti skale in kamenje gladke ko.... No, moram stavek obvezno napisat za ta drugo okrepčevalnico. Fantje so nas pridno čakali, vse do zadnjega in nas na poti v dolino še enkrat postregli. (Ne nobenmu pravt, ma hruškovec je bil pa res dober.)
Ko pridemo v gozd se usuje ploha, a smo bili pod drevjem, moče nismo niti ne vem kolk čutili. A na zadnjem dobrem km pa ....scalo kot iz škafa. Ko cucki smo prišli nad travnik za hišo in ojoj, ni variante, da nisem na riti. No, če samo enkrat, še super.
V hramu pri Martinovi teti ( jej, sramota, že tolk let me streže, jast pa še danes ne vem, kako ji je ime? ) gužva kot, da bi kaj zastonj dajali? Hihi, saj so. Mož in žena sta nas pridno počastila, malo smo poklepetali in bejžmo po dežju odplesat še zadnji del poti.
Zaradi dežja so organizatorji vso stvar preselili v gasilski dom. Za dobro stotnijo tekmovalcev se je na mizah trlo sadja, od lubenic, breskev, banan, jabolk, melon...In še obilno kosilo z joto, klobaso, ajdovimi žganci, kislim mlekom nas je čakalo. Za pijačo pa po želji, pivo, radler ali sok. Le kaj je vzela Čuferca? :)
Medtem ko jemo in med seboj malo počikulamo, preneha padati, in zmagovalni oder lahko premaknejo pred dom. Začne se podelitev, najprej za tek in na koncu še priznanja za vse, ki so letos opravili z gorskim Pušeljcem.
Čufer Milojka je za vseh šest prejemnic Pušeljca pripravila ta prav zaresne pušeljce.
Vsem skupaj iskreno čestitam.
Ne vem zakaj, a že danes s strahom komaj čakam na naslednje leto. S strahom komaj na nekaj čakati? Kje je tu logika?
EN MEGLEN ALBUM
ALBUM LT
REZULTATI
