Malo sem pregledovala prejšnje rezultate in po mojih izračunih prišla hitro do tega, da bom v cilju seveda čisto na repu.( Kdaj pa nisem, hehe...) A nič zato, glede na mojo hojo, bo zame to prav dober rezultat.
Vreme. Ja. Tuki se pa zašteka. Zjutraj vstanem, poslušam, kako bo cel dan deževalo, a glavnina dežja bo v osrednji in južni Sloveniji... Torej obstaja možnost, da v Kranjski Gori ne bi padal?
Celo pot do Ljubljane je bilo suho, v Ljubljani pa scalo, kot iz škafa. No, saj gremo proti gor, bo že nehalo. Mhm, Malo morgen. Uro pred startom na parkirišču že prvi tekmovalci. Dež pada, nič nima namena nehat.
Greva se vpisat, dobiva lepa darila za štartnino, malo si ogledujem, koga kaj poznam. Bolj malo. Tronteljeve, Žbogarjevo, Teraža, ki jo bo v soboto 24 ur pičil iz Krme na Triglav in nazaj čimvečkrat (vso srečo, Franci) in se že kmalu konča moj seznam. Malo sem pogledovala, kje bi bil pa Wega, k je rekel, da bo prišel, a nema Wege....
No, to moram mus omenit, da je napovedovalcu tekel jezik altroke meni. Fant moj, kot da bi bil na tekmovanju v hitrem govorjenju in to v treh jezikih. Tekoče še angleško in nemško. Bravo.
Čas je hitro tekel. Ja, kaj, dež ne pojenja, ni druge, kot anorak nase in čepico na glavo. Ker je padalo, sem bila primorana sneti očala, ker bi mi jih non stop močilo. A, jojmene, par minut pred štartom se mi je zaradi tega tako vrtelo v glavi, da bi kar padla skupaj. Hitro dobim mojega, mu vsa prestrašena povem, da se mi vrti, ker nimam očal in če me slučajno ne bo na vrh, sem odstopila.
Napovedovalec kriči v mikrofon, minuta do štarta, na štartu pa še žive duše. Vsi v varnem zavetju streh okoli in okoli štarta, kajti ravno takrat se je še bolj ulilo. Kot, da ne bomo mokri...
No, zadnje sekunde se le prikažemo in dobrih 100 se nas poda najprej skozi mesto po ulicah in potem mimo hotela Lek proti Vršiču. Jast na zadnjem mestu že od samega začetka. Vrtoglavica? Šla, hvalabogu.
Moj počasen tek, reševalci počasi za mano, kot zadnjo. Ojoj, kaj takega še nisem doživela. Ma, mi niti ne paše to, da mi je non stop za ta zadnjo. Ja, kaj, mati, bolj hitra bi bila, ne, pa jih ne bi imela zadaj. Ah.
Pa so šli po par km naprej. So se naveličali, hehe. Najbrž so mislili, da bom kaj kmalu potrebovala pomoč, pole pa, ko so uvidli, da gre na počasi in na gvišno...
Seveda mi je bil anorak in čepica, še preden smo sploh zagrizli v hrib, več kot odveč. Vsa potna od potu in mokra od dežja sem se slekla in oddala zadevo redarju, ki je bil na rampi. O, frišen zrak, da ima telo kaj dihat. To je bolje, kot pa v tisti plastiki, četudi bom mokra kot cucek.
Ko končno zagrizemo v hrib, seveda jast odmah u hodanje. Pred mano je prav zares lepo tekla ena ženska, sama pa sem šla mimo najstarejšega tekača, ker je imel nekaj težav. In grizemo, grizemo, jast maširam in mi gre. Pri drugi okrepčevalnici jo mahnem še mimo tekačice in čez nekaj časa še mimo enega moškega. Serpentince pridno štejem, gledam višince, napisane na tablah in računam svojo matematiko. Doma bi bilo to še do kapelce, še do Škavnice... saj ti nič hudega ni. Prav zares lahko rečem, tak vzpon, čisto po mojem okusu. Nič hudega, za škrge vklopit, ni bilo niti enkrat. Le dolžina se vleče. Ma, bo konec tudi te. Saj zmorem.Okrepčevalnice so ponujale enervit in vodo, na zadnji pa celo kokakolo. Vse sem si privoščila.
Hvala.
Na vrh sem prišla, jast pa sem mislila, da bo še kaka serpentina. Franci je navijal: "Še čisto malo, še čisto malo." Mimo mene je v zadnjih metrih odtekel najstarejši in prav malo za mano je prišel še zadnji. Tekačice pa nikjer. Bwo, najbrž je tekla le zase.?
Moj me pričaka vsa presenečen, kako da sem že v cilju, saj se je komaj preoblekel. 15 minut za njim sem prišla. Ja, to je pa res super. Uro 34 minut. Doma sem računala na uro 45. Ja, super, res. Zadovoljna.
Le preoblečem se in že se v udobnem avtobusu odpeljemo nazaj v Kranjsko Goro.
Okrepčali smo se s pašto, tudi vegetarijansko in mhmhmhhm. njami, saj ne vem, ali borovničevo, ali višnjevo pito. Mhm, kolk je bla dobra.
Ker smo bili že vsi na prizorišču, se je podelitev pričela pol ure pred napovedano. Zasluženi pokali so bili zares nekaj posebnega. Lepi. In dež je prenehal. Celo sonček je posijal za nekaj časa.
Pri ženskah je glavnina nastopila v moji kategoriji, saj nas je bilo od dvanajstih kar deset v moji.
Od mlajših pa le po ena v vsaki. (zmagovalki Claudia in Petra sta tujki)
Okronali smo še kralja in kraljico Vršiča:
Hitro še en škljoc pod štartom, da se obelodani, da sem tam bila:
Spet ščije celo pot, kot iz škafa. Mi vozimo okoli 120 km /h, mimo nas drvijo 150, 160, ali še več, kot da vozijo po suhi cesti in kot da hitrost na AC ni max 130, avtomobili s šoferji, za katere ne obstajajo nobena pravila. Ni mi jasno, kje so organi pregona? Ko bom pa jast imela parkirno uro doma pred hišo za pet minut narobe, bo pa : " Vadi pare, Čuferjeva!" Ah, pestmo stat.
Vršič, pustil si mi lep spomin! Pridem še!
FOTOALBUM 20.ANDREJČKOVEGA TEKA NA VRŠIČ
REZULTATI
