No, bejžmo od začetka. Ker sem šaldo pridna vrtnarica in ne pustim niti enemu plevelčku, da bi pokukal iz mojega vrta, sem bila seveda zadnji teden non štop na preži.
Ma, jast moram na vrtu stalno v počepu migat in ta počep me je stal tega, da sta mi obe koleni cel teden nekaj škripali. Jejžeš, kaj bo zdaj? Ja, po pilulo bo treba v apoteko in pole bomo vidli. Ma, sem vzela sam eno. Sem rekla, če ima za pomagat, bo to to.
V soboto zjutraj pri nas v Vipavi dež, burja, brrrr. A moj, ki se je odločil zadnjo sekundo, da bo pa tudi šel z mano na Naj naj ( ker mu Istrski maraton v nedeljo ni zapustil nič kaj hudega), me je takoj tolažil, da to ni nič, da se zadeva že obrača in da burja piha dežek proč. O.K. No, z mano je šel tudi zato, ker sem se strašansko bala, da se revica kje izgubim. Vam povem, da me ne bi niti Nasa odkrila, če bi se. Bi lahko prižgali vse satelite in senzorje. Me ni.
Na kraj zločina prideva dokaj zgodaj, se prijaviva, jast seveda takoj na jezikovno ogrevanje z vsemi, ki jih poznam in tudi, ki jih niti ne poznam in že se je bilo treba uštimat. Uno, ta pravo ogrevanje za tek sem opravila z enimi 100 metri, saj sem si rekla, da bo tega dovolj že med tekmo samo.
Na štartu nas je bilo zares veliko, glede na to, da je šlo za težek polmaraton. Pa sem se spraševala, oštja, kaj je zdaj to? Na enem navadnem gorskem teku jih ne spraviš 70 skupaj, na tega pa vse živo? Mislim, vse super ekstremno pripravljeno. In željno preizkusit svoje telo?
No, odštevanje in za začetek se že poženemo v prvi hribček. Kolona se dokaj hitro raztegne. Seveda sem vedela, da sva že od začetka na repu karavane. In šibamo. Pa gor pa dol, pa gor pa dol, pa še mal gor pa dol. Ja, oštja ko sem prišla do sv. Ožbolta, sem mislila, da je to že ta zadnji vrh. V razpisu je pisalo, da se lavfa do treh vrhov. Sam, jast sem bla zdaj tekom lavfa že na dosti več vrhovih... kaj je zdaj to? In kako, komaj prva okrepčevalnica? Kje so bile pa ostale? Ja, mati, še začela nisi... dej, dej, pridi na realna tla, dej. Ma, zakaj vedno ena in ista štorija? Na vsakem začetku se mi zdi, da sem že pol sveta obredla, pa komaj kak km pade...
Ojej, vode ni! Ma, kako ni? Jej, sem bla jezna, pograbila eno pest rozin, k so se mi pole med zobmi premetavale sem pa tja in nič. Sprijazni se, mati, ni druge. Je pa bilo zato na drugi okrepčevalnici in pole na ostalih toliko bolj vse založeno. Predvsem je res pašala kokakola,( ne vem, ma po mojem je to pogruntavščina od Avija) No, na ta drugi sem si privoščila en košček banane, eno napolitanko, kokakolo in še en glaž vode za oblit.
Bejžmo dalje. Počasi. Gor pa dol, gor pa dol, gor pa dol. Bem, kaj je tle Bog ustvarjal tolk teh gorov pa dolov? Kdaj bom na ta zadnjem vrhu? Počasi gor, še bolj počasi dol, posebno tam, kjer je teren tako visel, da je blo treba prav pod kotom laufat. Za v dolince naju je kar nekaj sotrpinov prehitelo. Ma, za gor je kar šlo, no.
Vmes se je pokazalo celo sonce, ki pa ga nisem bla prav nič kaj preveč vesela, da mi je še to butalo v glavo. In do Tošča prideva, če mene vprašaste, po enih sto vrhovih. Ja, zdaj pa sam še spust na Osolnik, pole še v dolino Hrastnice in še mal gor pa bo. Mhm, ja pa ja de. Na enem drevesu vidim tablo z napisom Osovnik. No in tam se je začela moja kriza, zid, al kaj že... Ojej, kaj ni pisalo v razpisu spust do Osolnika? Do vrha Osolnika sem se privlekla, pijana, kot bi spila ne vem kolk hektov. Malo levo, malo desno. Prazna. Ma, s težkimi nogami. Ojej, sem se takoj spomnila na fotko Žane Jereb, k je laufala maraton v Rotterdamu in bila sedma. Vsa suhcena. Ojej, Žana, ne bi ti mal mojega stegenčka, konkretnega? Ti ga šenkam...
Napijem se, najem in bejžmo naprej, če bo minila ta kriza, al kako se ji že reče. Enkrat sem že bila na tekmi na Osolnik in tisti klanec pred ciljem je bil takrat zares ubitačan. Ma, evo, danes imaš možnost pa tekmovat s spustom po njem. Vidiš, mati, kaj vse doživiš ti. Kar hkrati nas je bila ena skupinica skupaj in vsi smo bili tako tiho, da bi še medota presenetili.
No, ko sva prišla do potoka, sem pa le nekako vedela, da prav dosti najbrž ne bo več. Moram napisat, da sem pogrešala KM oznake. Vsaj nekaj, da bi jih bilo.
Še zadnja okrepčevalnica. Spet en glaž kokakole, košček banane, napolitanko, mal se polit z vodo po glavi. Vprašam punčke, kolk pa je še do cilja? Ni dosti, še en nič hud vzpon do Sv. Andreja, še tri kilometre. Še tri? Ma, kje ste jih dobili, še tri? Punčke so se nasmejale, meni pa se je tudi nekaj smehljalo. In bejžmo.
Bem, če so rekle, da ni hud, damo pa v drugo, a ne? In res, sva šla mimo enih šestih. No, v resnici je bilo tako, da so eni imeli težave s krči, eni s slabostjo, jast pa sem pač mislila, da sem hitra.
Ja, ma mi je res pašal ta vzpon. Točno tak, meni pisan na kožo. Če bi bili vsi taki. Ko sva prišla do vrha, se seveda v strahu, da me čaka še kakšen konkreten klanec, nisem spravila v tek, ampak sem po tisti ravnini le hodila. Ko pa je zadnjih 500m navijač rekel: "Gremo, še zadnjih 500, nič več vzpona, samo ravno...",sem se pa le spravila v tek ( počasen, da ne bo pomote) in skozi cilj sva prišla z roko v roki po 3 urah in 28 minutah. Še cmok in ....
Ma, kaj je blo kaj hudega na tekmi?
Ah, ne.... Nejki je pa treba doživet, da se lahko kaj piše, a ne?
Malo se okrepčam, umijem, preoblečem in že je razglasitev. Seveda vse čestitke ta najbolj hitrim. In organizatorjem z vsemi prostovoljci. Si ne predstavljam, kako lahko šibate v dolino 25 km na uro, kot je Bojan zapisal v svojem blogu. Jast še szi avtom ne grem tako hitro.
Za konec naj napišem tudi jast, kakšno tip top tekaško opremo sem imela za ta moj podvig.
Oblečena sem bila v navadno bombažno majico, hlače tričetrt, navadne iz trgovine Mana, za tri evre, z že dvema pošivanima luknjama na stegnu, kolcete navadne, ma čiste ( ne na koncu), covate, oblečene v štunfe, da ne gre porkarija noter, drgači pa zlizane u nulo.
Če bi bila z drugačno opremo kaj bolj hitra, pa sami presodite.
Aja, med tekmo me koleno ni bolelo nič, bolj me je zezala tetiva. Danes nobenega muskelfibra, ker itak nimam mišic, špehofiber pa ne obstaja... baje.
No, to naj bi bilo to.
